Najnovejši stavkovni val se utegne spremeniti v eno največjih preizkušenj za francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Predsednik kljub temu ni edini, ki lahko zaradi vztrajanja pri kontroverznih reformah plača visoko ceno.
Stavka je predvsem preizkušnja za nekdaj prepričljivo močne francoske sindikate, ki so danes, predvsem zaradi upadanja članov, marsikdaj le še senca tistega, kar so bili nekoč. Uveljavljanje delavskih zahtev na ulicah na splošno ne prinaša več takšnih rezultatov, kot jih je, denimo, leta 1995, ko je Francijo zajel eden zadnjih »uspešnih« stavkovnih valov in prisilil takratno francosko vlado k odstopu od načrtov reform pokojninske zakonodaje in znatnega rezanja socialnih izdatkov. Od takrat, kot so danes, na tako imenovani črni torek, ugotavljali mediji in komentatorji, je bera sindikalnih uspehov majhna.
Proti liberalizaciji železniškega prometa
Jedro tokratnega vala je stavka delavcev državnega železniškega podjetja SNCF, ki so se postavili po robu predlaganim reformam delovnopravne zakonodaje, ki so eden od temeljev političnega programa, s katerim je Emmanuel Macron zmagal na lanskih predsedniških volitvah. Macronova vlada je zatrdila, da mora SNCF korenito spremeniti način delovanja, če si želi ostati konkurenčen tudi po napovedani liberalizaciji železniškega potniškega prometa v EU. Od leta 2020 bodo države članice Unije skladno z evropsko zakonodajo postopno odprle svoje trge na področju železniškega potniškega prometa. V SNCF niso pripravljeni na tovrsten preskok.
Ne le da ima družba 47 milijard evrov dolga, obratovanje njenih vlakov po navedbah Macronovih ministrov v Franciji stane skoraj tretjino več kot v drugih evropskih državah. Francoska vlada je po poročanju Reutersa pripravljena prevzeti del ali celo ves dolg podjetja nase, a le, če bo podjetje zmanjšalo obseg dosedanjih pravic zaposlenih, s tem pa tudi svoje stroške poslovanja. Med drugim zahteva ukinitev pogodb za doživljenjsko zaposlitev, ki vključujejo letno zviševanje plač in pravico do predčasne upokojitve. Vlada naj bi zagovarjala tudi spremembo strukture podjetja, tako da bi to po novem delovalo kot delniška družba, ki pa bi še naprej ostala v 100-odsotni državni lasti. V sindikatih in opoziciji so prepričani, da je to prvi korak v smeri privatizacije SNCF.
Primerjave s stavko rudarjev leta 1984
Iz izjav vladnih predstavnikov je mogoče razbrati, da so v ozadju boja s sindikati železniških delavcev veliko večje ambicije. »V tej državi se moramo znebiti kulture stavkanja,« je v ponedeljek za radio France Inter povedal Gabriel Attal, predstavnik Macronove stranke LREM. V nekaterih francoskih in zahodnih medijih so stavko železničarjev v zadnjih dneh primerjali s stavko britanskih rudarjev leta 1984, izziv, ki si ga je zadal Emmanuel Macron, pa z izzivom, ki je definiral politično kariero pokojne britanske konservativne premierke Margaret Thatcher. Obračun z rudarji je bil eden izmed ključnih trenutkov njenega mandata, ki je potegnil za seboj ogromne spremembe. Velika Britanija po tem obračunu ni bila več enaka.
Kako daleč je pripravljena iti francoska vlada pri omejevanju moči sindikatov, ni jasno. Ministrica za transport Élisabeth Borne je prejšnji mesec zatrdila, da si ne želi obračuna z železničarji, ampak da se je pripravljena pogajati z njimi o vrsti vprašanj, med drugim o datumu predvidene liberalizacije železniškega potniškega prometa. Kljub temu se zdi, da največ tvegajo s stavko ravno sindikati. Javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da znaten del francoske javnosti podpira Macronove reforme, medtem ko podpora zahtevam zaposlenih v SNCF med potniki in davkoplačevalci še zdaleč ni samoumevna.
Uvod v dolgo pomlad
Francijo v vsakem primeru čaka nekaj napornih mesecev. Svoje delo je danes odložilo 34 odstotkov zaposlenih v SNCF, od tega 77 odstotkov strojevodij. Množične odpovedi vlakov so po pričakovanjih povzročile velike zamude na nacionalni in lokalni ravni. Občutno je bil moten tudi mednarodni promet.
Po napovedih štirih glavnih sindikatov, ki predstavljajo kakih 150.000 uslužbencev SNCF, je podoben kaos pričakovati tudi jutri. Sindikati nameravajo naslednje tri mesece vsakih pet dni uprizoriti 48-urno stavko. Pri tem verjamejo, da se jim bodo pridružili tudi zaposleni v drugih sektorjih, tako kot so danes storili smetarji in del zaposlenih v energetiki. Poleg teh stavkajo tudi študentje (zaradi zaostrovanja vpisnih meril za fakultete) in osebje Air Francea, ki si že dalj časa prizadeva za dvig plač.