Ni minilo niti pol leta, ko je premier Manuel Valls danes v narodni skupščini spet stopil pred poslance, da bi jih prepričal, naj dajo zaupnico še njegovi drugi vladi. Izglasovali so jo, čeprav precej manj gladko kot spomladi njegovo prvo vlado. Za zdaj pač ni občutiti, da bi se pod taktirko Hollande-Valls ekonomske in socialne razmere v Franciji izboljšale, in tudi afere na levici niso nikomur v prid.
Da je v teh težkih časih povišane brezposelnosti, povečanih družbenih razlik in predolgega odlašanja s pravimi reformami treba ravnati odgovorno in zato torej podpreti vladni program, je bilo slišati nemalo pozivov. Med drugim je k podpori klical tudi Vallsov predhodnik Jean-Marc Ayrault. Samo s potezami, ki jih vleče vlada – denimo s paktoma o odgovornosti in o solidarnosti, davčnimi olajšavami za podjetja ... –, da se bo Francija lahko spet postavila trdno na noge. Treba je zaupati, kakor je nujno potrpljenje.
Zanimiva dinamika
Razpoloženjska dinamika, povezana z Manuelom Vallsom, je nadvse zanimiva. Še preden je bil 8. aprila imenovan za predsednika vlade: namesto Jean-Marca Ayraulta, so mu Francozi izkazovali izjemno veliko naklonjenosti. Kot še prej notranji minister je po priljubljenosti, kakor so kazale raziskave javnega mnenja, prekašal vse ministre, in tudi ko je prevzel premierske vajeti, so se Francozi z njim nadejali boljših časov. Po dobrih petih mesecih je slika docela drugačna, zdaj mu zaupa samo še 22 odstotkov volivcev, medtem ko jih ima kar 69 odstotkov o njem negativno mnenje. Povedno je, da ni tako slabo po šestih mesecih Matignona kazalo niti njegovemu predhodniku Jean-Marcu Ayraultu, in da še manj podpore kot premier uživa predsednik države François Hollande; vanj verjame komaj še 15 odstotkov Francozov.
Za vladajočo strujo ni težava le razpoloženje med volivci, ampak tudi notranji kaos v socialistični stranki. Vse več je politikov med socialisti in na širši levici, ki se čedalje odločneje in kar s sloganon Naj živi levica! upirajo politiki, kakršno vodita François Hollande in Manuel Valls. Predvsem simpatizerji s komunisti in v ekološki stranki so prepričani, da se jim s svojo čedalje bolj poudarjeno »socialno-liberalno« linijo smejita v brk. Valls ogorčeno odgovarja, češ da tako samo še dodatno in neodgovorno slabijo vladajočo garnituro in spuščajo v samo vladno preddverje skrajno desničarko Marine Le Pen. Ambicije voditeljice Nacionalne fronte so jasne kot beli dan: Francoze zdržema prepričuje, da je sposobna voditi Francijo. Tudi v nedavnem intervjuju za Monde je nastopila z držo političarke, ki bi se lahko izkazala kot »rešiteljica«. Spretna populistka, kakršna je, je izkoristila priložnost, da je okrcala nekatera (nova in zanjo sporna) ministrska imena: denimo Najat Vallaud-Belkacem na čelu ministrstva za nacionalno izobraževanje ali Emmanuela Macrona, ki drži v drugi Vallsovi vladi vajeti ministrstva za ekonomijo in industrijo. »Ni večjega liberalca od Macrona ..., v resnici je kandidat UMP,« trdi Le Penova in poziva vlado k odstopu in k razpustitvi parlamenta. V poplavi škandalov na desnici in ob vse hujših težavah na levici (afere »Cahuzac«, »Trierweiler«, »Thévenoud«, problemi pri spopadanju s krizo, izguba javnomnenjske podpore ...) še vse glasneje ponavlja, da je treba korenito spremeniti politiko in »se vrniti k ljudem«. Seveda ne kar k vsem, kajti če bi prevzela Matignon, bi se »najprej lotila problema priseljevanja in varnosti«.
Do konca?
Še preden so francoski poslanci danes glasovali za ali proti drugi vladi Manuela Vallsa, medijski analitiki že nekaj časa opozarjajo, kako malo je verjetno, da bi ambiciozni Valls kot premier zdržal do konca mandata leta 2017. Medtem ko je predsednik Hollande »varen«, saj ga ščitijo inštitucije Pete republike, lahko predsednika vlade, če ne bo pravih rezultatov in se bo nezadovoljstvo še stopnjevalo, odnese že kmalu. Nekateri mu napovedujejo le še nekaj mesecev, za več da je preveč »desničar«, tudi preveč ambiciozno zagledan v predsedniške volitve 2022 in preveč razdiralen za Socialistično stranko, najsi še tako ponavlja, da ima »rad socialiste« ... Med imeni, ki krožijo in jih pri Mondu že vnaprej postavljajo na premierski stolček, sta dolgoletna županja Lilla in nekdanja voditeljica stranke Martine Aubry in predsednik narodne skupščine Claude Bartolone.