Živali so jo rešile plehkosti, zato se bije zanje

Nimajo samo, kot pravi mit, mačke več življenj, tudi ljudje jih lahko živijo. Slovita Brigitte Bardot, ki je pred kratkim izdala še svoje dokončne spomine, je bila nekoč prelepa igralka, manekenka, tudi pevka, zdaj pa se že skoraj pol stoletja bije za živali. Kako se ne bi, saj je brez njih, kot je večkrat izjavila, že zdavnaj ne bi bilo med živimi ... Pogoltnila bi jo plehka lažnost filmske industrije.

Mimi Podkrižnik

Bojne solze – Larmes de combat (založba Plon), ki jih je napisala v soavtorstvu z Anne-Cécile Huprelle – niso prvi »spomini« 83-letne BB, kajti (zelo uspešno) avtobiografijo je izdala že v devetdesetih letih, so pa menda zadnji: v njih je popisala dokončno vse, kar se ji zdi ključno poudariti, pojasniti, ponoviti, še zadnjič poračunati. Rdeča nit je boj za živali, ki ga Bardotova javno bije že več kot štirideset let, tudi v okviru fundacije, poimenovane po njej. In kaj se ne bi trudila zanje, ko pa pravi: »živali so me rešile«, in se ob tem sprašuje: »V kolikšni meri jih rešujem jaz?«

Grobost politike

Vprašanje jo neizmerno gloda, kljub mnogim družbenim korakom v pravo smer, ko so tudi v Franciji pred leti, recimo, sprejeli zakonodajo, po kateri so živali končno označene za »živa bitja, obdarjena s senzibilnostjo«. Predmoderni pogled nanje kot na predmete so vendarle omehčali in bitjem, s katerimi je človek od nekdaj v dragocenem in obenem zapletenem razmerju neskončne nežnosti in neizmerne grobosti, priznali, kar je očitno od pamtiveka – da imajo čustva. Bardotova je v tem civilizacijskem boju odigrala ključno vlogo, nenehno ponavljajoč, da je etike in morale vedno premalo. Zato kaže s prstom ostro na politiko, ko se, med drugim, bije za prepoved uživanja konjskega mesa ali za prepoved klanja brez poprejšnje omame živali pa za odpravo bikoborb, tudi za prepoved pridobivanja krzna in izkoriščanja živali v cirkusih ali še za ukinitev lova na konjih in s psi, proti čemur prav zdaj poteka odmevna kampanja. (Marsikje že prepovedana) praksa je v Franciji problematična vez s tradicijo, ki si jo je v sodobnem svetu razlagati kot sramotno primitivno, kajti, kot opozarjajo aktivisti, se kruti jezdeci skupaj s psi po gozdovih gonijo za nemočno divjadjo tudi z mobilnimi telefoni v roki ... – da se lažje obveščajo. Bojevita Bardotova, znana po rednem pisanju odprtih pisem politikom, se je tudi zato že dvakrat obrnila na predsednika Emmanuela Macrona, razočarana, da je v sodobni Franciji še vedno nujno citirati Romaina Rollanda, pisatelja in nobelovca, ki je nekoč izjavil: »Krutost do živali in brezbrižnost do njihovega trpljenja sta eden najhujših grehov človeštva.« In podobno kakor se ji zdi brezčuten Macron, je zanjo robat Donald Trump na drugi strani luže – potem ko je znova dovolil uvoz slonovine, se je zgrozila.

Lepota in pogledi

Psihološko je morda zanimivo, da Bardotova danes, na jesen življenja in obdana z ljubečimi živalmi, avtobiografsko razgrinja svojo občutljivo dušo tudi tako, da pravi, da se – naj je svet še tako občudoval njeno prelestnost in so jo moški požirali z očmi, prenekatere sodobnice pa bliskale po njej – »nikoli ni počutila lépo« ali vsaj ni bila gotova o svoji lepoti. Krivda je menda mamina, saj jo je kot deklico silila, da je nosila zobni aparat in na nosu debela očala, in potem so jo motili težko ukrotljivi lasje, zaradi katerih se je počutila grdo in vse življenje brez prave samozavesti. Zdaj na stara leta se kakor da postavlja po robu sama sebi tudi, ko pravi, da ni v resnici nikdar marala filma, in ko zapiše, da se ji je od nekdaj upiralo tudi vse razkošje, ki ji ga je prinesla filmska slava. Ni je privlačilo, ampak prej odbijalo, kaj kmalu je menda spoznala, da se zlahka loči od predmetov, zatrklja jih kot frnikule v jamice, nasprotno pa že vse od 38. leta ne zmore odmisliti življenjskega vodila, da smo na svetu zato, da pomagamo živalim. Glavo bi menda dala, če bi dobila večno zagotovilo, da potem – zaradi mesa – ne bodo ubili niti enega konja več ... In medtem ko se trudi ozavestiti družbo, francosko in širšo, naj človek vendarle spremeni odnos do živali, se poskuša, kot zapiše v avtobiografiji, tudi sama popravljati – kot mama. »Materinski čut se razvije, sčasoma in v mirnem življenju ...« obžaluje, da imata s sinom kolikor toliko pomirjen odnos šele zdaj, ko sta se oba že postarala in živi Nicolas z družino na Norveškem. Ikona (seksualno) podivjanih šestdesetih let preteklega stoletja Brigitte Bardot ni znala biti ljubeča mama ..., kakor so, kot tankočutno pripoveduje sodobna francoska književnost, imeli težko otroštvo mnogi otroci otrok cvetja. Boleče ga popisuje, denimo, Justine Lévy, pisateljica in hči slovitega filozofa Bernard-Henrija Lévyja.

Strah pred smrtjo

Nekdanja fatalka Brigitte Bardot – ki je v aktualni feministični gonji javno posvarila podpisnice #jaztudi, naj ločijo med moškim spolnim nasiljem in laskavim spogledovanjem in naj ne zapadejo v mizandrijo – spregovori v knjigi še o marsičem: tudi o političnih premišljevanjih, ko jo je kakor na valovih premetavalo od desnice Valéryja Giscarda d'Estainga do levice Lionela Jospina pa še od skrajne desnice Jean-Marieja Le Pena do skrajne levice Jean-Luca Mélenchona ...; odvisno od posluha, ki so ga pokazali do problematik, povezanih z živalmi. Piše o svoji otroški duši, ki se hitro navduši in je naglo razočarana, in prav tako o solzah, ki jih menda redko potoči in v javnosti sploh nikdar, saj ne želi razkazovati intimne ranljivosti, kakor tudi bolečino deli le z redkimi, vsega najglobljega v resnici z nikomer. Svobodo duha spoštuje bolj od religije, ker ne mara zapovedovanja, ne ukazov ne priporočil, ampak verjame v neposreden stik – z »božjo materjo«. In ker je knjiga, kakor so jo označili pri Le Pointu, svojevrsten testament, Brigitte Bardot v njej, seveda, ne zamolči niti smrti – te se strašno boji: ne misli, da je onkraj sploh kaj in kaj šele da bi tam bili svojci, prijatelji, znanci s te strani (bivanja). In kdo ve, kje se – po tukaj in zdaj – izgubijo živali, srčika njenega boja in obstoja.