Tiskane izdaje
Dresden – Saška prestolnica, ki je letos gostila vsenemško proslavljanje združitve, se je izkazala s stotinami prireditev, kronanih z današnjo mašo v Frauenkirche in slovesnostjo v Semperjevi operi. Najvišje nemške politike, med njimi kanclerko Angelo Merkel in predsednika Joachima Gaucka, so pričakali tudi žvižgi in žalitve stotin pripadnikov protitujskega gibanja Pegida in Alternative za Nemčijo (AfD).
Saška vlada je za večdnevne slovesnosti namenila milijone evrov, zaradi dežja so pokrili s strehami na tisoče kvadratnih metrov ter položili na kilometre napeljav. »Radi bi izkoristili priložnost za predstavitev Saške kot prostora za življenje, delo in investiranje,« je povedal krščanskodemokratski premier Stanislaw Tillich. Njegova CDU vlada štirimilijonski deželi ob meji s Poljsko in Češko že od usodnega leta 1990, ko se je Nemčija 3. oktobra združila po desetletjih življenja na različnih straneh berlinskega zidu in železne zavese.
Pogled vase
Letošnje dresdenske slovesnosti so spremljali tudi bombni napadi na mošeje, požigi policijskih avtomobilov in statistike, ki kažejo, da je na nekdanjem komunističnem vzhodu države nekajkrat več nasilnih dejanj proti priseljencem kot na zahodu. Kanclerka Angela Merkel, ki so jo demonstranti pričakali z vzkliki »Merkel mora stran«, je pozvala k medsebojnemu spoštovanju, slavnostni govornik, predsednik parlamenta Norbert Lammert, pa k več optimizma. Premier Stanislaw Tillich je izrazil osramočenost zaradi »sramotnih in nepatriotskih« besed, ki lahko prilijejo olja na ogenj sovraštva in nasilja.
Nekdanji predsednik parlamenta Wolfgang Thierse, tako kot kanclerka Angela Merkel in predsednik države Joachim Gauck vzhodnonemškega rodu, je rojakom že prej priporočil pogled vase, saj v deželah, ki so nastale na ruševinah Nemške demokratične republike, živi neprimerljivo manj tujcev kot na zahodu države. Nacionalistična Alternativa za Nemčijo sredi begunske krize res pridobiva glasove povsod po Nemčiji, a nikjer tako kot v Mecklenburgu - Predpomorjanskem, Brandenburgu in ponekod drugod na nemškem vzhodu, kjer so pod komunizmom prelagali krivdo za nacizem na zahod ter se nikoli niso naučili vsakdanjega življenja s priseljenci.
»Enotnost, svoboda – tradicija. Multikulti – končna postaja!« so demonstranti med glasnim žvižganjem vpili pred velikimi ekrani, ki so zbrani množici predvajali govore cerkvenih dostojanstvenikov v Frauenkirche o čudežih obnove v drugi svetovni vojni popolnoma porušene znamenite cerkve in združitve Nemčije ter o Kristusovih besedah o revežih in vseh drugih, ki jim je treba pomagati. Spomnili so se ekumenskih zborovanj iz leta 1989, ko je bila znamenita cerkev še ruševina.
»Izkoristili smo priložnost, da smo se osvobodili, da smo dobili svobodne volitve, pravico do izražanja svojega mnenja in prevzemanja lastne politične odgovornosti, do ustanavljanja svojih podjetij, z vsemi razočaranji in porazi vred.«
Kje je duh
Sama je vedno poznala le mir, svobodo lastnega mnenja in blagostanje, a ve, da marsikje ni tako. »Kje je zdaj duh miroljubnih revolucij, kje angažiranje za svobodo drugače mislečih? Leta 1989 so šli ljudje za te svoboščine na ulice, kaj pa se zdaj dogaja s sanjami o enotni in miroljubni Evropi? Le tako lahko poiščemo razumne rešitve za ves svet!«
Zunaj so protestniki odgovarjali z vzkliki »AfD! AfD!« in vihranjem tako imenovanih Wirmerjevih zastav, ki naj bi dokazovale njihovo nasprotovanje domnevnemu podrejanju Nemčije ali celo privrženost »četrtemu rajhu«, kot menijo nekateri poznavalci. »Vse je v redu, vsi so tu,« se je med kioskoma z danskimi sladolednimi specialitetami in specialitetami iz dimljenega lososa s prav tako osupljivo prenovljeno katedralo v ozadju ponorčeval neki udeleženec, ko je mimo prikorakal mladenič s pozivom k skrbi za zdravo prehrano na panoju.
Nekaterim se demonstracije niso zdele smešne, saj se bojijo za svobodo, ki jo uživajo minulih 26 let. »Sovražim te ljudi,« je ob poslušanju kričanja o narodnih izdajalcih povedala starejša Dresdenčanka. Še dobro se spomni, kako so bili v Nemški demokratični republiki »kot v zaporu«, po združitvi je končno upala na mir in blagostanje. »Zaradi teh ljudi se zdaj iz našega mesta izseljujejo tujci,« je žalostno pripomnila.
Bližnjo Semperjevo opero so opremili z napisoma »Za Dresden, ki je odprt svetu« in »Gradnja mostov za demokracijo in dialog«, uradnim motom letošnjega praznovanja nemške enotnosti, demonstranti pa so raje kričali, da nočejo »diktature Merkel«. Med njimi je bil tudi v Wirmerjevo zastavo odet ključavničar Lutz: »Azilanti dobijo 820 evrov na mesec, ko sem bil jaz brezposeln, mi je po plačani najemnini, elektriki in vseh stroških ostalo le 340 evrov!« Še zdaj mora delati na zahodu države, je ponazoril svoj pogled na gospodarski vsakdan nemškega vzhoda 26 let po združitvi.
»Pravico za Nemčijo!« je vpil Robert, ki se je predstavil za samostojno zaposlenega. »Hočemo prijateljstvo z Rusijo in Putinom!« je dodal. »Vsak zase in v vsakdanjem življenju so čisto prijazni ljudje, ko pridejo skupaj, pa so nevarni,« je v odlični nemščini komentirala mlada Kitajka Xiaoyuan Zhang. Spremljala je prijatelja Xindomg Fuja, ki študira v Dresdnu. »A tudi to je delček Nemčije, ki ga je treba doživeti,« se je zasmejala.
