70. obletnica jedrskega napada: »Moj bog, kaj sem storil!«

Kaj je kokoš in kaj jajce, kadar­ je v ospredju vojni ­zločin? Je bilo japonske zločine med zasedbo azijskih držav treba­ kaznovati z atomskim bombardiranjem?

Do ponedeljka, 6. avgusta, pred natanko 70 leti, je bila Hirošima eno od najsrečnejših japonskih mest v zadnjem letu vojne. Ameriški bombniki je niso preletavali in nanjo niso metali bomb, kakor so, recimo, počeli v Tokiu, Kobeju ali Osaki.

Morda so prav zato, ker se njenih 300.000 prebivalcev do takrat vojna skoraj ni dotaknila, izbrali to mesto za prvo atomsko bombardiranje v človeški zgodovini.

Ob 8. uri in 15 minut so ljudje pogledali proti nebu, ker jih je pritegnil močan hrup treh ameriških letal. Eno od njih, tisto z napisom Enola Gay, je nosilo bombo. Eno samo. Nekaj trenutkov zatem je 4090 kilogramov težak »deček« padel nanje. Bomba je bila dovolj močna, da je takoj ubila 45.000 ljudi. Do konca dneva jih je umrlo še 20.000. V naslednjih tednih in mesecih je zaradi posledic sevanja, opeklin in drugih poškodb umrlo še približno 70.000 prebivalcev. Hirošima se je nenadoma spremenila v najnesrečnejše mesto na svetu.

Ne in da

Je bilo atomsko bombardiranje nujno? To vprašanje se ponavlja iz leta v leto. Humanost brez dileme pravi »ne«. Kitajci odgovarjajo z milijardnim »da«.

»Hvala bogu za atomsko bombo!« je pred 34 leti v eseju zapisal Paul Fussell, ki je bil leta 1945 poročnik ameriške vojske. Ravno se je vrnil iz Evrope, ko so mu ukazali, naj spet pripravi prtljago in se odpravi čez Tihi ocean v operacijo Down­fall oziroma napad na japonske otoke in končni obračun z azijskim preostankom »sil osi«. Boji bi morali potekati novembra.

»Torej bomo vendarle preživeli!« je pomislil Fussell in se razjokal kot otrok, ko je slišal, da je Japonska kapitulirala 15. avgusta, devet dni po bombardiranju Hirošime in šest dni po drugem atomskem bombardiranju, s katerim so uničili še eno mesto, Nagasaki.

Pri tem je razmišljal o bitki pri Okinavi, med katero je v 82 dneh bojevanja umrlo 14.000 ameriških in več kakor 77.000 japonskih vojakov. Za Japonsko se je vojna takrat že končala, toda ker je cesar Hirohito vztrajno zavračal podpis kapitulacije, so imeli zavezniki vsak teden približno 7000 novih žrtev, azijske države pod japonsko zasedbo pa še nekajkrat več. Kitajci in Korejci, denimo, trdijo, da je v tem obdobju vsak teden umrlo približno 20.000 ljudi. Na Kitajskem, ki je med osemletno zasedbo izgubila približno 20 milijonov ljudi (ali skoraj štiri odstotke prebivalstva), ni bilo dileme, da je treba vojno končati. Takoj.

Toda od te točke ostaja vprašanje, na katero še vedno nimamo odgovora. Je bilo treba uporabiti atomsko bombo? Ali ne bi bilo mogoče napol poražene Japonce dotolči kako drugače? Zakaj je bilo treba požgati dve mesti, da se je zgodilo to, kar bi se tako ali tako moralo zgoditi? In kdo je najbolj odgovoren za to – cesar Hirohito, ki je prelagal kapitulacijo, ali predsednik Harry Truman, ki je ukazal bombardiranje?

Rožnata tunika

Založba UMco je pred kratkim izdala slovenski prevod knjige Hirošima, ki jo je samo sedem mesecev po bombardiranju objavil ameriški novinar in dobitnik Pulitzerjeve nagrade John Hersey. Na Japonsko je prišel nekaj mesecev po atomskem bombardiranju, da bi za časopis New Yorker poročal o obnovi porušene dežele. Z zgodbo o šestih preživelih je opisal strahote požganega mesta.

Koko Tanimoto Kondo je edina še živa od ljudi, o katerih je pisal Hersey. Tako kakor vsako leto je tudi letos 6. avgusta obiskala rojstno mesto z majhno rožnato tuniko, ki jo je imela na sebi tega dne pred 70 leti. Stara je bila komaj osem mesecev, ko je bomba zadela protestantsko cerkev, v kateri je bil njen oče duhovnik. Materi jo je uspelo izkopati izpod ruševin. Oče je zunaj reševal napol zgorele ljudi.

Koko je dolga leta razmišljala, kako bi »brcnila, ugriznila ali udarila te hudobne ljudi«, ki so pritisnili­ gumb in odvrgli bombo z letala. Nato so leta 1955 družino Tanimoto povabili v Los Angeles v eno od oddaj televizijske hiše NBC. Povabili so tudi Roberta Lewisa, kopilota v bombniku Enola Gay.

Koko se spominja, da so se Lewisu, ko ga je voditelj vprašal, kako se je počutil, ko je odvrgel bombo, zasolzile oči. Povedal je, da je v pilotski dnevnik takrat zapisal: »Moj bog, kaj sem storil!«

Takrat se je, je povedala Koko Tanimoto Kondo med srečanjem z mladimi japonskimi in ameriškimi umetniki, v njej nekaj spremenilo. »Bog, oprosti mi, ker sovražim tega človeka,« je pomislila. »Če že sovražim, bi morala sovražiti vojno!«