Tiskane izdaje
»Zgodovine ne moremo spremeniti,« je japonski premier Šinzo Abe izjavil ob 70-letnici kapitulacije Japonske, ki je končala drugo svetovno vojno tudi v Aziji. Pazljivo sestavljeno besedilo, ki ga je odobril njegov celotni kabinet, je Abe prebral pred zbranimi novinarji in televizijskimi kamerami na predvečer sobotne jubilejne obletnice.
Tako je sosednjim državam, v prvi vrsti Kitajski in Južni Koreji, dal priložnost, da podrobno analizirajo vsako njegovo besedo in se po tem, kot upa, odzovejo z osveženimi željami po nadaljevanju dialoga o aktualnih vprašanjih in sodelovanja na področjih, na katerih je celotna regija že tako močno prepletena z medsebojno odvisnostjo.
»Ob 70. obletnici konca vojne se globoko priklanjam dušam umrlih, tako tistim doma kot tistim v tujini. Izražam jim občutke najgloblje žalosti ter mojega večnega in iskrenega sožalja,« je dejal japonski premier.
Ker so bile besede, kot sta »žalost« in »sožalje«, izpisane s pismenkami kandži, ki jih uporabljajo tudi Japonci, se bodo zdaj znašle pod povečevalnim steklom Pekinga, ki bo poskušal ugotoviti, ali je v njih dovolj obžalovanja, pri katerem Kitajska vztraja v svojem odnosu z vzhodno sosedo.
Pri kitajski agenciji Xinhua so tako že opazili, da je Abe v svoji izjavi omenil, da so se nekateri prejšnji japonski premieri že opravičili za zločine cesarske vojske, »ni pa izrazil svojega osebnega opravičila«. Namesto tega je le poudaril, da bo »vztrajal pri stališčih prejšnjih vlad«.
Za uradni Peking to ni dovolj, ne samo zato, ker bi radi tam spet slišali obžalovanje in opravičilo, ampak še bolj zato, ker ne zaupajo Abeju, ki po mnenju Kitajcev Japonsko znova vodi po poti militarizacije in konfrontacije s sosedami.
Kitajce je verjetno nekoliko potolažilo, ko je Abe jasno izjavil, da je njegova država »nedolžnim narodom povzročila neizmerljivo škodo in trpljenje«. »Tudi zdaj, ko razmišljam o tem dejstvu, ostajam brez besed, moje srce pa stiska največja žalost,« je dejal premier. Kitajcem je to moralo biti všeč.
A je potem sledil stavek, zaradi katerega jih je zaskrbelo. »Ne smemo dopustiti, da bi bili naši otroci, vnuki in celo generacije, ki šele prihajajo, torej tisti, ki s to vojno nimajo nič, vnaprej obsojeni za to, da se morajo opravičevati,« je dejal Abe. Kaj to pomeni? Ali hoče japonski premier za vedno zapreti zgodovinski učbenik in se obrniti v prihodnost, kot da se ta začenja povsem na novo?
Kitajci se s tem gotovo ne bodo strinjali. Še posebej zato, ker poskuša prav Abe revidirati pacifistično ustavo, ki so jo Japoncem po vojni napisali Američani in ki je vse doslej japonski vojski prepovedovala bojno delovanje zunaj meja svoje države. Po novem zakonu, v katerega je japonski premier vložil vso svojo politično avtoriteto, bo imela »Dežela vzhajajočega sonca« pravico do »kolektivne samoobrambe«, kar pomeni, da bo lahko sodelovala v vojnih operacijah s svojimi vojaškimi zavezniki kjer koli po svetu.
Kitajska to doživlja kot neposredno grožnjo svoji varnosti.
Abejevo poigravanje s pacifistično ustavo mu je sklatilo podporo javnosti pod 40 odstotkov. Ko je konec leta 2012 postal premier, ga je podpiralo več kot 60 odstotkov Japoncev. Zakaj se je potem tako odločno zavzel za revizijo pacifističnih klavzul? Japonski analitiki poskušajo to pojasniti z Abejevo obsesivno misijo ustvariti neodvisno Japonsko, ki je lahko gospodarica lastne varnosti. Po Abejevem prepričanju bo Japonska samo tako postala »normalna država«, ki ne bo več potrebovala ameriškega patronata.
Z odgovori na novinarska vprašanja po prebrani izjavi je premier poskušal poslati sporočila sprave Kitajski in Južni Koreji, s katerima odnose kvari predvsem aktualni teritorialni spor na morju, a tudi poskusi revizije zgodovine. Abe je izrazil upanje, da se bo že kmalu sestal s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, in željo po tesnejšem sodelovanju s Seulom. Toda pričakovanja Južne Koreje, da bo vendarle naslovil tudi problem »žensk za tolažbo«, ki so bile med okupacijo prisiljene nuditi spolne usluge japonskim vojakom, so tudi tokrat ostala neizpolnjena.
»V svoja srca bomo vklesali preteklost, v kateri sta bila med vojnami 20. stoletja težko prizadeta dostojanstvo in čast številnih žena,« je dejal Abe. »S tem v mislih želi biti Japonska država, ki bo vedno na strani žensk z ranjenimi srci.« Južni Korejci so sicer hoteli slišati neposredno priznanje, da gre za srca korejskih žensk, ki so jih ranili Japonci. Abe se je temu vešče izognil.
Abejeva izjava je kljub temu uporabna za nadaljevanje dialoga. Peking ga zdaj pričakuje na vojaški paradi, ki jo bo priredil 3. septembra, na dan, ki ga Kitajska praznuje kot dan zmage nad fašizmom. Čeprav je cesar Hirohito objavil kapitulacijo Japonske 15. avgusta, je bila uradna ceremonija japonske predaje izpeljana 2. septembra 1945 na ameriški vojni ladji Missouri, zasidrani v Tokijskem zalivu. Takratni ameriški predsednik Henry Truman je ta dan razglasil za dan zmage nad Japonsko.
Na Kitajskem je Kuomintang (Nacionalistična stranka) takrat razglasil tridnevni praznik, ki se je začel 3. septembra, ta dan pa se odtlej slavi kot »dan zmage v vojni proti Japonski«. Letos bo ob tej priložnosti v Pekingu potekala velika vojaška parada, k njeni udeležbi pa so organizatorji povabili tudi Abeja, a seveda samo pod pogojem, da vnaprej pokaže, da ve, kaj se sploh praznuje. S svojo izjavo si je zagotovil nizko, a vendarle pozitivno oceno. Končno je bil dosežen majhen korak z mrtve točke.
