Adrenalin kot anestetik proti geopolitični bolečini

Hongkong - Včasih se zdi, da je Severna Koreja toliko manj nevarna, kolikor bliže jo opazujemo. Tako je tudi morje okoli Hongkonga, od koder pošiljam te vrstice, ostalo popolnoma mirno v petek, potem ko je še en balistični projektil poletel z izstrelitvene rampe blizu Pjongjanga proti japonskemu otoku Hokaido ter padel v Tihi ocean okoli 2000 kilometrov vzhodno od njegove obale.

Hongkong je takrat gostil številne poslovne konference in forume, na katerih so razpravljali o velikih naložbenih projektih. Vsi so povezani s Kitajsko, ki najbolj optimistično gleda na nadaljnjo globalizacijo, vendar bi morala biti tudi najbolj zaskrbljena za prihodnost Korejskega polotoka. Ne glede na to, ali gre za evrazijsko povezovanje z »gospodarskim pasom in svilno potjo«, razcvet električnih avtomobilov na kitajskem trgu ali velik vzpon umetne inteligence, je nujni pogoj za uspeh vedno stabilnost na območju severovzhodne Azije.

Ko je v petek malo pred šesto uro zjutraj poletel še en severnokorejski projektil, se je razigrano azijsko gospodarstvo, katerega srce bije v Hongkongu kot finančnem središču, vedno polnem poslovnega adrenalina, samo delno vznemirilo na bližnjih borzah. Neznatno se je povečala vrednost japonskega jena, ki še naprej velja za zanesljivo valuto, čeprav je raketa že drugič preletela Hokaido, enako velja za švicarski frank, ki je prav tako priljubljen pri denarnih transakcijah v času globalne negotovosti. Toda vse je bilo kmalu spet tako kot ponavadi.

Iz hongkonških dokov so ladje plule vsake štiri minute, v pristanišče so plule ladje, ki so bile večje, kakor jih je kdaj prej videlo 7,5-milijonsko mesto, z letališča so vzletala tovorna letala vsakih 30 sekund v vse smeri. Samo tu in tam se je kdo ustavil v trgovskih središčih pred velikimi zasloni, na katerih so predstavljali pot severnokorejskega projektila, in samo tu in tam je kdo na poslovnih forumih vprašal organizatorje, »kaj se bo zgodilo, če se bo začel vojaški poseg«, zelo hitro zatem je bil življenjski ritem spet takšen, kakršnega je Hongkong vajen. Tako hiter, da imaš občutek, da ga ni mogoče zadržati, in nekako globoko optimističen.

Kaj se lahko zgodi med 8000 nebotičniki, kolikor jih je v mestu, ki je ponosno na naslov najsvobodnejšega gospodarstva na svetu? Pa vendar to, da je Severna Koreja izstrelila še en projektil štiri dni po tem, ko so v varnostnem svetu OZN soglasno sprejeli sankcije, ki bi morale kaznovati njene raketne in jedrske provokacije, dokazuje, da zgodbe še zdaleč ni konec in da se šele zdaj postavlja vprašanje: in kaj zdaj? Avstralski premier Malcolm Turnbull je bil prvi in verjetno bo tudi ostal edini politik, ki je v petek ugotavljal, da »najnovejša izstrelitev projektila nad Japonsko in nasilna eksplozija severnokorejske propagande z grožnjami Združenim državam Amerike dokazujeta, da so sankcije učinkovite«.

Verjetno je hotel povedati, da je po pospešeni izstrelitvi še ene rakete z letališke steze pjongjanškega letališča mogoče sklepati, da se Kim Džong Unu mudi, da bi dovolj dobro razvil raketni program in ga naredil tako uničujočega, da bi se počutil vsaj malo varnejšega. Toda, ali to pomeni, da so sankcije tako učinkovite, kakor bi tako imenovana »mednarodna skupnost« rada videla, da so? Pravzaprav ne. »Severna Koreja se zaveda, da gre za njen obstanek, in če se ji bo zazdelo, da je njen obstanek ogrožen, bo gotovo poskušala v prepad potegniti vse druge, preden bo tudi sama uničena,« pravi Mike Chinoy, nekdanji dopisnik CNN in eden največjih strokovnjakov za Severno Korejo, ki jo je obiskal kar 17-krat.

Posledice popolne blokade

Kim Džong Un popolnoma sledi dejanjem Washingtona, v katerem je tudi zunanji minister Rex Tillerson v četrtek ponovil, da so ZDA »upale, da bodo sprejeli precej ostrejšo resolucijo« v varnostnem svetu. Tista, ki so jo izglasovali v ponedeljek, se je namreč izognila kitajskemu (in verjetno ruskemu) vetu samo tako, da je pustila luknje v blokadi, skozi katere Severna Koreja lahko še naprej prejema nafto. Poleg tega je Kitajska sporočila, da bodo podružnice Bank of China, Construction Bank in Kmetijske banke v obmejnem mestu Yanji nehale odpirati nove bančne račune za državljane Severne Koreje. Računov niso zamrznile, vendar so začasno zaustavile vse transakcije z njimi.

Tudi Rusija je opozorila, da bi z nadaljnjim zaostrovanjem sankcij ogrozili severnokorejske državljane, bolnišnice in šole, izstrelitev novega projektila v petek pa samo potrjuje, kaj lahko pričakujemo, če varnostni svet izglasuje popolno blokado: v najboljšem primeru bi se Kim Džong Un zanašal na tihotapce, ki bi mu plin, nafto in drugo blago, pomembno za obstoj države, dobavljali na skrivaj brez ameriške vednosti; v najslabšem primeru bi bil naslednji projektil opremljen z jedrsko konico.

Velika negotovost, nevarna razmerja

Kako velika panika je zavladala v Pjongjangu, je težko oceniti. To, da so že drugič izstrelili projektil na tekoče gorivo z letališča Sunan, dokazuje, da je Severno Korejo strah, da bi ameriška ali južnokorejska vojska preventivno uničila projektil, če bi ga namestili na eno od izstrelitvenih ramp v vojaških oporiščih, ki jih dovolj natančno spremljajo na satelitskih posnetkih. Toda po tem ne moremo sklepati, da si Kim Džong Un želi vojne. Rad bi dobil varnostna zagotovila tako od ZDA kot od Kitajske, ki ga prav tako nikoli ni formalno sprejela kot naslednika komunistične dinastije.

Mladega vodje še niso povabili na obisk v Peking. Prav nasprotno, nekateri viri trdijo, da ga je bilo kitajsko politično vodstvo pripravljeno strmoglaviti z oblasti, potem ko je ocenilo, da je preveč ošaben in odkrito protikitajsko usmerjen. Kako je vse to povezano s Hongkongom? Kako je torej povezano z globalnim gospodarstvom? To se bo pokazalo, če se bo uresničil najslabši mogoči razplet dogodkov, ki se mu regija nevarno približuje, zato pospešeno trguje, dokler je še čas za zaslužek na adrenalinskih kapitalskih borzah.