Tiskane izdaje
Ni dvoma, da je vsak zametek mirovnega procesa v Afganistanu zelo pomemben ne le za to državo, ampak za vso srednjo in južno Azijo. Če se predstavniki vodstva v Kabulu in nekdanje talibske vlade tajno sestanejo v Urumchiju, glavnem mestu kitajske avtonomne pokrajine Xinjiang, ima ta dogodek še toliko večji pomen.
Še zlasti, ker je omenjeni sestanek, ki je potekal prejšnji teden, organizirala pakistanska obveščevalna služba Inter-Services Intelligence (ISI). V Urumchiju so se tako sestali Mohamed Masum Stanikzaj, ki je bil še pred kratkim član visokega mirovnega sveta, zdaj pa čaka, da zakonodajalci potrdijo njegovo imenovanje za obrambnega ministra, in tri mule – Abdul Džalil, Mohamed Hasan Rahmani in Abdul Razak, ki so opravljali visoke dolžnosti v talibski vladi.
Kitajska stran je bila prisotna zgolj kot gostiteljica, vendar je že s tem zvišala raven svojega posredovanja v procesu umirjanja razmer v sosednji državi, od katere stabilnosti je močno odvisna uspešna obnovitev »svilne ceste«, s katero si želi kitajski predsednik Xi Jinping povezati Azijo in Evropo ter ponuditi novo formulo območnega združevanja in nasploh globalizacije.
Še vedno pa nihče od udeležencev noče potrditi, da se je srečanje zgodilo. Časopis Wall Street Journal je izvedel za srečanje od diplomatov, ki so bili obveščeni o poteku pogajanj. Predstavnica za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying je poudarila, da »ji ni znano«, da so v Urumchiju potekala kakršnakoli že pogajanja, talibi pa nasploh zanikajo novico, da so se sestali s predstavniki afganistanske vlade.
Analitiki domnevajo, da so se vse strani umaknile v tajnost, ker še ni jasno, kako naj bi se nasploh začela uradna mirovna pogajanja, v nasprotju z vsemi dosedanjimi poskusi vzpostavitve konstruktivnih stikov med sprtimi stranmi, pa so bila ta pogajanja v nečem vendarle drugačna. Mule, ki so se udeležili srečanja v Urumchiju, imajo tesne stike s pakistansko obveščevalno službo.
Kaj to pomeni
Če upoštevamo sporazum, ki je bil nedavno podpisan med pakistansko ISI in afganistansko obveščevalno službo, državnim varnostnim direktoratom (NSD), postane zasedba za mizo v Urumchiju bolj jasna. Zdi se namreč, da perspektive najpomembnejšega mirovnega procesa v srednji Aziji prevzemajo v svoje roke obveščevalne službe, ki bi utegnile ustvariti prostor za novo vrsto trojnega partnerstva med Kitajsko, Afganistanom in Pakistanom. To bi nato bistveno spremenilo odnos sil v regiji, saj bi s tem potisnili na obrobje ameriške interese, v središče pa postavili kitajsko potrebo po varnosti ob »svilni cesti« in strateško pomembnem »gospodarskem koridorju« med Kitajsko in Pakistanom.
Veteran indijske diplomacije M. K. Bhadrakumar je zapisal, da je odločitev o podpisu sporazuma med ISI in NSD osebno sprejel afganistanski predsednik Ašraf Gani. Glede na globoko nezaupanje do Pakistana, ki vlada v njegovi državi, je to brez dvoma pogumna, a hkrati dokaj tvegana poteza.
Bhadrakumar je navedel, da je Gani očitno spoznal, da je sleherni začetek kakršnihkoli že mirovnih pogajanj, s katerimi naj bi poskušali končati državljansko vojno v njegovi državi, odvisen predvsem od Pakistana. Celo če to pomeni, da bodo tako prerezali varnostno popkovino z Indijo in da se bo treba odločati brez posvetovanja z Washingtonom, se je Gani očitno odločil, da je prednostna naloga umik tujih vojakov in hkrati tudi tuje pomoči iz njegove države. Kombinacija kart, ki prinašajo mir, se očitno opira na to, da ima samo Kitajska vpliv na Pakistan in da lahko samo Pakistan vpliva na talibe, tako da bi bili ti v kratkem pripravljeni sesti za pogajalsko mizo. Tajno srečanje v Urumchiju je bilo prvi korak v tej smeri.
»Svilna cesta« in asfalt
»Svilna cesta« ima v tej zgodbi veliko vlogo prav tam, kjer se spremeni v asfaltno. Kitajska si namreč želi, da bi z avtomobilsko cesto povezala pokrajino Xinjiang z afganistansko severno provinco Badakšan, sicer pa je že začela gradnjo njene prve faze. Po sedanjih načrtih bo 308 kilometrov ceste potekalo po koridorju Vahan, katerega vrh je edina meja med Kitajsko in Afganistanom. Kitajska stran bo financirala ta zahtevni odsek in z njim odprla nove možnosti za razvoj afganistanskega gospodarstva.
Da bi »svilna cesta« delovala po asfaltnih cestah, na katerih ne bi bili vsi varni pred napadi, so mirovna pogajanja več kot nujna. Premalo je znano, kaj se je znašlo na mizi v Urumchiju, da bi lahko že zdaj sprejemali sklepe ali napovedovali bližnjo prihodnost, očitno pa je, da se Kitajska vse bolj dejavno vključuje v igro. To bo eden največjih preizkusov za njene diplomate in pripadnike obveščevalnih služb, saj zagotovo še zdaleč ne bo lahko uskladiti pakistanskih, indijskih, kitajskih in ameriških interesov na afganistanskih tleh.
Kitajci vedo, da je nujno treba ustaviti spopade, da bi lahko njihova strategija »svilne ceste« obstala in se razvijala. Zato so prevzeli vlogo posrednikov. Srečanje v Urumchiju je šele začetek.
