Afrika iz prve roke: Črne kože, bele fantazije

»Brezupna celina« je maja 2000 zapisal The Economist in s takšno obtožbo Afrike že na začetku novega stoletja obudil star rasistični stereotip. Enajst let pozneje je eden od novinarjev omenjenega časopisa Oliver August potoval od Dakarja do Cape Towna, prepotoval 25.400 kilometrov v 112 dneh in se vrnil z opravičilom. »Celina, polna upanja: vzpon Afrike« se je glasil naslov na prvi strani izdaje iz decembra 2011.

Takšen preobrat se je takrat mnogim zdel zabaven in nekateri se še vedno smejejo, kadar pomislijo nanj. Morda tega ne bi smeli početi: to, da neki časopis dovolj močno prezira Afriko, da si dovoli ne samo soditi o njej, ampak tudi oblikovati njeno usodo, je treba jemati resno. Gre za simptom nekega pojava, ki sega zelo zelo daleč v preteklost.

Evropski novinarji, ki obiskujejo našo celino, so nekakšne sodobne različice raziskovalcev, kakršna sta bila Livingstone ali Savorgnan de Brazza. Ne nameravam dvomiti o tem, da so pošteni, saj večina profesionalno opravlja svoje delo in bi radi pošteno poročali o dogajanju v Afriki. Toda hkrati se zavedajo, da bo v Afriki, ki je drugačna od vseh drugih območij na Zemlji, njihova sodba močno odmevala v javnosti, in to samo zato, ker prihajajo z Zahoda. Ne glede na to, kaj si mislijo, se morajo s tem tako ali drugače sprijazniti. Kljub temu ostaja vprašanje, zakaj so samo Afričani tisti, pri katerih si prav vsak nepoučen tujec domišlja, da jim lahko pridiga ter jim daje pokroviteljske in ponavadi neželene nasvete o tem, kaj delajo narobe in kaj bi morali početi namesto tega, da bi se stvari lotili pravilno. Morda se sliši nenavadno, a tovrstno zahodnjaško cenzuro pogosto spodbujajo nekateri naši najpomembnejši afriški intelektualci. Postali so tako odtujeni sami od sebe v ožjem pomenu, da so tudi sami začeli gledati na Afriko kot na tuj in oddaljen prostor. To, kar poznamo pod imenom afropesimizem, je morda samo psevdofilozofsko opravičilo za globoko zakoreninjeno pomanjkanje samospoštovanja. Humanitarni delavci, razvojne agencije, kulturni menedžerji in drugi strokovnjaki za Afriko so dobesedno množično ustvarjali svoje afropesimistične spise, njihovo delovanje pa je doseglo svoj vrh v poznih 80. letih prejšnjega stoletja. Najbolj razvpita med njimi je bila Axelle Kabou v svojem eseju In kaj če Afrika dejansko zavrača razvoj?

Ti misleci so gotovo upravičeno hoteli odpraviti naivni optimizem, ki je prevladoval na začetku obdobja dekolonizacije, in so upravičeno poskušali prevzeti od Zahoda pravico do kritične razprave o Afriki. Žal se je treba zavedati, da se danes nihče več ne spomni njihovih knjig. Ostala je samo beseda, ki jo je treba šele vnesti v slovarje in se nanaša izključno na podsaharsko Afriko. Kljub temu lahko upravičeno trdimo, da je afropesimizem postal priljubljeno stanje zavesti, ki onesnažuje vse javne prostore za razpravo.

Predstavljajmo si, da predsednika Mugabeja ujamejo, ko med neuradnim pogovorom o ženskah izjavi nekaj, kar je precej manj izzivalno kakor izjave, ki jih je bilo slišati iz ust Donalda Trumpa. Vse od Yaoundeja do Mombase bi takoj zaslišali glasno hrumenje večmilijonske množice polizobraženih mladih ljudi, ki bi se pritoževali, da je glavna težava nas Afričanov v tem, da so naši voditelji temnopolti in Afričani!

Družbene medije vsak dan preplavljajo razprave o naši celini – celini, ki je odvisna od tuje pomoči, medtem ko po njej pustošijo epidemije in grozljive državljanske vojne. To je zdaj že dobro znan refren. Toda nova generacija, ki podpira nezgodovinsko in enorazsežno kritiko, značilno za afropesimizem, zdaj niti ni več sposobna videti čez meje tega pojava. Vztrajno zavrača kakršne koli poskuse, da bi krivdo za to zgodbo o katastrofi pripisali Zahodu. Kakršno koli omenjanje kolonializma ali trgovine s sužnji zdaj pojasnjujejo s staro afriško težnjo po tem, da bi Afrika rada veljala za večno žrtev (to velja tudi za omenjanje starega sostorilca zločina – krivde belega človeka). Zato namesto da bi znali ceniti celoten spekter afriške travmatične zgodovine, h kateri spada tudi dejavno ukrepanje same Afrike, kar bi gotovo pripomoglo k začetku reševanja težav, se moramo sprijazniti z zgodbo, ki jo zaznamuje grobna tišina in nevednost.

Nič ni narobe, če iščemo odgovore za naše izzive na domačih tleh. Toda če gledamo na stanje skozi oči afropesimista ter vztrajamo pri znanstveni odkritosti in pragmatični učinkovitosti, pridemo do nenavadne ugotovitve: pravi krivec je afriška kultura, ki jo obtožujejo, da preprečuje spremembe v miselnosti, ki jih potrebujemo za gospodarski razvoj. Nato tej zmešnjavi dodajo še plemensko zvestobo, sorodstvene vezi itd. Veliko omenjajo tudi »afriški koncept časa«. Čas, pravijo, vedno razumemo kot nekaj takojšnjega, zato ne znamo ustvarjati kratko- ali dolgoročnih načrtov. Čas v Afriki pripada prostočasnim dejavnostim, neskončnemu plesu in veseljačenju!

Poudariti je treba, da je zadnja trditev ena od glavnih trditev, povezanih z rasnimi predsodki: trditev, da je Afričanom in temnopoltim ljudem prirojena lenoba. Takšne ugotovitve niso samo retorične: na njihovi podlagi tuje nevladne organizacije širijo svojo mrežo vse do najmanjših afriških vasi ter prisegajo, da bodo odpravile čarovništvo in kanibalizem. Nato obljubljajo, da se bodo lotile glavnih vzrokov tega, kar označujejo za totalitarizem – družbo, v kateri mladi brez razmišljanja sledijo starejšim, ženske še naprej popolnoma ubogajo moške, vsi pa se ubogljivo klanjajo pred Vodjo ... Mar ni vse to slišati kakor nova različica »bremena belega človeka«?

Toda paziti moramo, da se ne bi preveč nagnili k nasprotni skrajnosti. Med hladno vojno, denimo, je bilo sprejemljivo predstavljati Afriko kot prostor, ki je izgubil svojo rajsko predkolonialno preteklost, in v najbolj rožnatih barvah Afriki napovedovati čudovito prihodnost, čeprav je povsod prevladoval kaos.

Toda ali to pomeni, da si Afrika zasluži, da jo na splošno označimo za popoln primer skrajnega nasilja in korupcije? Vsi poznamo odgovor na to vprašanje, čeprav naš prikriti, dozdevno neuničljivi mazohizem pomeni, da pogosto raje poudarjamo nekaj, kar se nam zdi posamezen negativen pojav. In če to še vedno ni dovolj, lahko parafraziram wolofski pregovor, ki izraža veliko stare dobre zdrave pameti: kadar poveš, da nisi edini, ki je storil napako, je izpoved bolj podobna priznanju krivde kakor dokazu o nedolžnosti.

Konec koncev je že sama misel o tem, da je lahko vsa celina kriva – ali nedolžna –, popolnoma nesmiselna. Afričani, ki kritizirajo Afriko, pogosto pokažejo, da so zelo pogumni in pošteni, toda kaj nam koristi takšna moralna moč, če se pretvarjamo, da gledamo »globlje v srce teme« z našimi – kakor bi rekel Kubrick – »široko zaprtimi očmi«?

Poleg tega se je treba vprašati, ali Afrika, o kateri govorijo, dejansko obstaja. Če bi zagovorniki stereotipa o afropesimizmu radi prepričljivo zagovarjali svoje mnenje, morajo nujno pri tem zanemariti severno Afriko. Takšno razmišljanje samo dodatno utrjuje rasne, morda celo rasistične razlage političnih in ekonomskih procesov, ki so dejansko izjemno zapleteni.

Podsaharska Afrika nikakor ni tako monolitna, kakor jo radi predstavljajo. Jaz sem senegalski državljan: je to nepomembno? Moja zgodovina in moj način sporazumevanja z drugimi bi bila precej drugačna, če bi bil državljan DRK, Bocvane ali Gane. Če me skupaj s številnimi drugimi strpajo v veliko nerazpoznavno množico »izgubljenih Afričanov«, mi odvzamejo nekatere edinstvene lastnosti, med drugim tudi takšne pojave, kakršne so vojne, migracijska gibanja, naravne nesreče, zgodovinske tragedije in celo velike športne dogodke, ki so v težavnem procesu in nenehnem stanju negotovosti pomagali opredeliti državo Senegal.

Bi si kdo drznil trditi, da je indijska vlada v New Delhiju odgovorna za to, kar se dogaja v Pakistanu, ali obratno? Ali bi si upal upoštevati enaka merila pri ocenjevanju političnih razmer v Čečeniji in Italiji; ali bi vsaj poskušal združiti Belgijo s Francijo ali Švedsko? Kadar gre za Afriko, je takšno preprosto posploševanje nekaj običajnega.

Dolgoročno bo takšno početje povzročilo številne sprevržene posledice. Dokler bo vsa celina veljala za sopomenko za popoln neuspeh, držav, ki dejansko dobro upravljajo svoje gospodarske zadeve, nihče nikoli ne bo pohvalil. Vsi lahko povejo, kaj si mislijo o posamezni državi, ali se sprašujejo o smiselnosti nekega projekta, kakor to zdaj počnejo evroskeptiki, toda metati vse države neke celine, ki je tako velika in raznovrstna kakor Afrika, v isti koš, je nepremišljeno.

Nekaterim se takšno razmišljanje zdi podobno prvovrstnemu pogrebu panafriškega ideala. Kot zagrizen privrženec Cheikha Ante Diopa sem prepričan, da se takšne čudovite sanje ne morejo uresničiti, dokler ne bomo upoštevali svojih razlik, ki nas lahko, mimogrede, samo obogatijo.

Negativne predstave o Afriki lahko povzročijo uničujoče posledice, kakor se je to zgodilo v Ruandi leta 1994: mednarodna skupnost ni naredila nič, da bi rešila milijon nedolžnih Tutsijev pred genocidom, in deloma se je tako odločila zato, ker so se vodilnim ljudem v varnostnem svetu OZN ti poboji zdeli nekaj običajnega za Afriko. Toda mi se ne bi smeli samo pritoževati nad takšno kriminalno brezbrižnostjo, ne da bi se hkrati vprašali: kaj smo mi naredili za to, da bi preprečili poboje? Nič. Dvaindvajset let pozneje še vedno ni videti, da bi Afrika znala ustrezno ovrednotiti genocid v Ruandi.

Pravzaprav smo prvi, ki smo pripravljeni potrditi najslabše rasne stereotipe. Nič nenavadnega ni torej, da se mnogi zahodni intelektualci nenehno in vztrajno sklicujejo na nekatere naše »mislece«, kakor da bi hoteli reči: poglejte, nimam nobenih predsodkov do Afričanov, samo ponavljam, kar sami govorijo. Nekje na dnu neskončnega smetnjaka zgodovine rasizem in afropesimizem sedita drug ob drugem z roko v roki kakor dolgoletna prijatelja, ki se spominjata starih dobrih časov.