Afrika postaja nova domovina islamskega terorizma

Boj proti terorizmu še ni dobljen, je tik pred lanskim božičem med obiskom v Nigru svaril francoski predsednik Emmanuel Macron. Zlasti države tako imenovane sahelske Afrike, med njimi predvsem Čad, Mali in Niger, že postajajo vse pogostejša tarča džihadistični milic, ki si tam iščejo novo zatočišče.

Po vojaškem porazu tako imenovane Islamske države (IS), ki je v Siriji in Iraku konec lanskega leta izgubila veliko večino pred leti na hitro pridobljenih ozemelj, poskušajo različne džihadistične skupine na hitro pridobiti nova, nadomestna ozemlja. Prostrane in relativno redko poseljene države zahodne Afrike, v katerih marsikje vlada popolna anarhija, so za kaj takega zelo primerne.

Mali že postaja naš novi Afganistan, je pred časom v Le Mondu razmere komentiral njihov ekspert za Bližnji vzhod in Afriko, podobna opozorila pa so kot po tekočem traku izrekli tudi vsi vodilni francoski in nemški politiki, ki so v prizadevanjih za večjo evropsko vojaško pomoč tako imenovani sahelski peterici (Mali, Burkina Faso, Mavretanija, Niger in Čad) lani obiskali te države. Evropa se seveda boji predvsem afriških beguncev, ki čez te države potujejo proti severu celine, zlasti v Libijo in od tam čez Sredozemsko morje v Evropo. Toda nič manj nevaren in z begunsko krizo tesno povezan problem ni islamski terorizem, ki te države še dodatno destabilizira in ustvarja idealne razmere za popoln kaos. Zaradi bližine – Evropo od severnoafriških obal namreč loči le nekaj deset kilometrov morja – pa je seveda zelo nevaren tudi Evropski uniji.

Vojaški spopadi

Kako hitro se zadnje čase že krepi in na novo organizira terorizem Islamske države na afriških tleh, je oktobra lani pokazal spopad med ameriškimi vojaki, nigerijskimi enotami in borci Islamske države na meji med Nigrom in Malijem, ki je zahteval več žrtev na obeh straneh. Združene države so po tem spopadu kljub zadržanosti predsednika Donalda Trumpa, ko gre za vojaške posege na tujih tleh, sklenile okrepiti svoje posebne enote, ki so stacionirane v Afriki in za zdaj štejejo približno 1300 vojakov, svojo večjo vojaško prisotnost pa je ob podpori Nemčije napovedala tudi Francija, ki ima v regiji (predvsem v Maliju) približno 4000 svojih vojakov.

EU pod vodstvom kanclerke Angele Merkel in predsednika Emmanuela Macrona zadnje čase resda stavi predvsem na denarno pomoč, pomoč v vojaški opremi in na svoje vojaške inštruktorje, ki naj bi članicam sahelske peterice pomagali usposobiti vojaške in policijske sile za učinkovitejši samostojnejši boj proti korupciji, kriminalu in nenazadnje tudi proti terorizmu in teroristom Islamske države, toda vprašanje je, če bo to dovolj. Terorizem Islamske države namreč v nekaterih afriških državah, tudi zaradi svojega vojaškega poraza na Bližnjem vzhodu in v Afriko selečih se džihadistov, že postaja vse bolj »prezenten«, opozarjajo strokovnjaki, s tem pa tudi vse bolj predrzen in velikopotezen.

Idealni pogoji

Vprašanje je torej, ali bosta zgolj denar in obljubljena vojaška pomoč res lahko zaustavila širitev džihadizma v podsaharski Afriki, kajti razmere za delovanje skrajnežev so v tem delu sveta v marsičem idealne. Po eni strani sicer drži, kar je pred časom pokazala tudi študija enega izmed ameriških »think-tankov«, da sahelska regija ideološko in religiozno ni tako fanatično muslimanska, da bi Al Kaida in Islamska država to lahko izkoriščali v svoj prid, toda po drugi strani lahko obe teroristični organizaciji zelo spretno igrata na politično in ekonomsko naravnost mizerne razmere. Te so marsikje determinirane tudi z zgodovinskim nezaupanjem do stoletja izkoriščevalske Evrope in tako imenovanega Zahoda, zraven pa podkrepljene še s pogosto zelo klavrno legitimnostjo domačih vlad in lokalnih diktatorjev.

Džihadistom gre pri širjenju njihovega vpliva pogosto na roko tudi »geografija« – ogromna redko poseljena območja, kjer praktično ni nobenega nadzora, kjer že zdaj vladajo klani, milice in plemenski poglavarji, ki se v zelo revnih, večinoma z muslimani poseljenih delih države pogosto tudi sami spopadajo med seboj.

Take razmere po mnenju večine strokovnjakov ne veljajo le za sahelsko peterico, ki je ta čas deležna intenzivne evropske pomoči in je po ocenah iz ameriške študije kljub temu še vedno zelo izpostavljena islamskemu terorizmu, ampak tudi za ostale države podsaharske Afrike, kot so Burkina Faso, Slonokoščena obala ali na primer Nigerija. Povsod gre namreč za mešanico neskončne vrste zgodovinskih napak, ki jih je v Afriki v največji meri zagrešil prav izkoriščevalski Zahod, in zaradi katerih je večina tamkajšnjih držav še danes strukturno zelo krhkih in temu primerno ranljivih.