»Alternativa je gotovo obstajala. In še vedno obstaja!«

Janis Kiboropulus: »Siriza je pred tremi leti odšla v Bruselj slabo pripravljena in zaradi tega zamudila zgodovinsko priložnost.«

Objavljeno
20. februar 2018 18.40
Grški parlament na glavnem mestnem trgu Sintagma. Atene, Grčija 18.januarja 2017. [parlamenti,Sintagma,bobni,ljudje,silhuete,trgi,politika]
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Atene – Avgusta se bo iztekel tretji paket evropske pomoči in vzporednih varčevalnih ukrepov, ki so oglodali Grčijo do kosti. Po trditvah evropskih tehnokratov novega paketa (»memoranduma«) ne bo, toda Grčija bo še vrsto let ostala pod ostrim nadzorom posojilodajalcev in evropskih institucij. Analitik in ekonomist Janis Kiboropulus je poudaril, da še ni čas za govorjenje o okrevanju in širjenje »pozitivnih« novic. Nasprotno.

Evropski komisar za gospodarstvo in finance Pierre Moscovici je po nedavnem obisku v Atenah oznanil, da je sedanji – tretji – paket pomoči in vzporednih varčevalnih ukrepov zadnji in da bo Grčija avgusta postala 'absolutno suverena država'. Kako ste razumeli njegove besede?

Tudi jaz mislim, da novega varčevalnega memoranduma ne bo. Vsaj ne v obliki, v kateri smo poznali memorandume od leta 2010. Grški posojilodajalci in partnerji trenutno iščejo nekakšen 'hibridni' sistem za nadzorovanje grškega gospodarstva od avgusta naprej. To bo dodatno okrepljen sistem nadzora – ostrejši, kot je bil po izteku paketov pomoči na Portugalskem ali Irskem. Ključne komponente tega nadzornega mehanizma je mogoče videti v evropskih regulacijah za države, ki imajo težave s finančno stabilnostjo (regulacija 472/2013). Pri teh regulacijah je ključno, da morajo biti države, dokler ne odplačajo 75 odstotkov dolga, ki izhaja iz 'paketa finančne pomoči', še naprej pod strogim nadzorom. Grčija posojilodajalcem dolguje 230 milijard evrov. Trajalo bo več desetletij, da bomo lahko odplačali tri četrtine tega dolga – 175 milijard evrov.

Jasno je, da bomo še zelo dolgo pod strogim nadzorom. Zato o kakršnikoli suverenosti ne moremo govoriti. Nasprotno. Kakšna bo ta oblika nadzora, bomo izvedeli v prihodnjih mesecih. Bo pa gotovo ravno tako 'eksperimentalna' in 'originalna', kot je bil leta 2010 prvi varčevalni memorandum v zgodovini evrskega območja.

Ko spremljam delovanje grškega premiera Aleksisa Ciprasa, se mi zdi, da je – pred volitvami prihodnje leto – edina karta, na katero še igra (skupaj z Sirizino vlado), delni odpis dolgov. Le tako bi lahko pustil za seboj 'pozitivno dediščino' in izpolnil vsaj kanček grandioznih predvolilnih obljub, ki so se ob trku z realpolitiko nemudoma razblinile. Je delni odpis dolga, o katerem v neformalnih srečanjih govorijo tudi nekateri vidnejši evropski politiki, dejansko možen?

Klasičnega odpisa dolga ne bo, to je že dolgo jasno. Lahko pa govorimo o morebitnem 'olajšanju'. K temu bi prispevalo podaljšanje obveznic in znižanje obrestnih mer, toda v skladu z rastjo BDP. To je francoski predlog – tako imenovani francoski ključ. Koliko dejanskega olajšanja bomo deležni zaradi tega novega mehanizma in ali bo ta zadovoljil zahteve Mednarodnega denarnega sklada (IMF), še ne moremo reči. In pred poletjem gotovo ne bomo mogli.

Kako ocenjujete prva tri leta ­vlade pod vodstvom Sirize?

Dosedanjo 'dediščino' Sirize moramo razdeliti na tri dele. Bolje rečeno – obdobja. Najprej je to bil poskus radikalnega upravljanja krize in oster odpor posojilodajalcev, a s šibkim načrtom. Drugo obdobje je vsebovalo celosten, vseobsegajoč poraz, ki ga je Grčija doživela od posojilodajalcev. Sledilo je tretje obdobje – 'normalno' upravljanje krize in uveljavljanje tretjega varčevalnega memoranduma. Ta je vseboval še hujše reze in posege kot prva dva. Denimo silovito znižanje pokojnin in še marsikaj drugega.

To je, kot veste, notranje sprlo Sirizo … Notranji konflikt je bil zelo močen, duša stranke je pač levičarska. Za bolj levo krilo stranke sta bila kapitulacija pred posojilodajalci in nadaljevanje varčevalne politike velik šok. Vlada zdaj že nekaj časa poskuša stabilizirati razmere – in tudi 'notranje' odnose – z, recimo jim, pozitivnimi ukrepi. Mednje denimo sodi razkrivanje in obračunavanje s korupcijo. Enako velja za davčne utaje. Siriza je ljudem brez zavarovanja omogočila brezplačen dostop do javnega zdravstva. Malce ji je uspelo znižati brezposelnost, toda ta je še vedno več kot 20-odstotna.

Ob tem je vladi Sirize in Neodvisnih Grkov [konservativna in nacio­nalistična koalicijska partnerica Anel] uspelo prepričati evropske partnerje, posojilodajalce, mednarodne trge in tudi javno mnenje, da nov paket pomoči in varčevalnih ukrepov ni potreben – kot kaže, se bo krog 'memorandumskih' osmih let avgusta vendarle sklenil … Toda kaj to pomeni za ljudi, ostaja neznanka. Za delavce, upokojence, brezposelne. Za vse mlade, ki množično zapuščajo državo [v času krize je zapustilo Grčijo 710.000 večinoma mladih državljanov] …

Ali je, kot se reče, Siriza in z njo Grčija sploh imela kakšno resnično alternativo – zasilni izhod?

Vedno obstaja alternativa. Ključno je, da je primerno in pravočasno pripravljena. Mislim celo, da je bil glavni razlog za poraz Sirizine vlade v boju s posojilodajalci in evrokrati prav to, da so sprejeli doktrino Bruslja, da nekaj takega kot alternativa ne obstaja. Primer brexita dokazuje nasprotno. Velika Britanija ob odhodu iz Evropske unije ne bo doživela 'nenadne smrti', s katero je evropska nomenklatura terorizirala Grčijo.

Če predpostavimo, da je bila alternativa grški izhod iz evrskega območja, da bi lahko 'kapitalizirali' devalvacijo svoje valute, bi bil to dolgotrajen in zahteven proces, ki bi zahteval pogajanja in obojestranske kompromise. Za Evropsko unijo bi to bil, tako kot brexit, povsem nov proces. Če je bila alternativa morda spreminjanje arhitekture evrskega območja, da bi to postalo bolj demokratično in se ne bi zanašalo le na enosmerno ulico varčevanja, bi to lahko odprlo vrata pogajanjem. Dokaze za to je mogoče najti v dejstvu, da se voditelji EU že nekaj časa dogovarjajo o reformi evrskega območja – da bi, med drugim, Evropski mehanizem za stabilnost (ESM) pretvorili v nekakšen Evropski denarni sklad. To je bila ideja francoskega predsednika Emmanuela Macrona.

Da, alternative so zagotovo obstajale. In še vedno obstajajo.

Nedavno je v Atenah zaradi uporabe besede Makedonija potekal množični nacionalistični shod, ki so se ga udeležili sledilci različnih političnih opcij. Bo porazu ideologij sledil triumf nacionalizma? Je to realna nevarnost?

Ne gre le za novi val nacionalizma. Najhuje je, da so sedanji nacionalistični tokovi povezani s skrajno desnico. Z rasisti, fašisti in kriptofašisti ter njihovimi pogledi in programi. Na primer z Zlato zoro, tretjo največjo stranko v helenskem parlamentu. Še huje je, da takšne sile vstopajo tudi v vlade nekaterih evropskih držav – denimo v Avstriji. In še huje je, da to vodstvo Evropske unije sprejema kot nekaj 'originalno evropskega'.

To je univerzalen in vseevropski trend. Vpliva na delovanje in vedenje vlad ter celoten politični sistem prestavlja še bolj desno. Ob tem na določenih območjih ustvarja velika tveganja. Denimo na Zahodnem Balkanu, o katerem sta Evropska unija in Nato šele pred kratkim ugotovila, da dejansko obstaja. A še to le zato, ker nameravata EU in Nato uporabiti to območje kot zaščitne nasipe pred poplavo iz … Rusije.

Kako vidite bližnjo ekonomsko, socialno in politično prihodnost Grčije in Evropske unije?

Bojim se, da se bomo težko izognili novi globalni finančni krizi, na katero vladajoči politični razred ni nič bolj pripravljen, kot je bil pred desetimi leti. Šok, ki je nastal ob eksploziji prvega balona, so 'zdravili' z napihovanjem novega balona, ki je temeljil na poceni denarju – tega so centralne banke 'razmetavale' v milijardah evrov.

Po drugi strani je dokončno postalo jasno, da varčevalne politike ne delujejo. Da je to dvojna zanka, ki deluje z učinkom bumeranga. Sindikati nemških delavcev, denimo, že vrsto let zahtevajo povečanje plač, ki ga ni in ni. Če to 'raztegnemo' do držav v krizi, ki so najbolj trpele zaradi varčevalnih politik, nastane velika razpoka.

Žal trenutno ni na voljo celovitega in alternativnega načrta za Evropo, ki bi lahko navdihnil širšo družbo. Levica je zelo šibka. Luknjo, kot rečeno, vse bolj zapolnjujejo skrajno desne in nacionalistične sile. Za Evropo in seveda tudi za Grčijo bo, denimo, zelo pomembno, kakšen bo rezultat marčevskih parlamentarnih volitev v Italiji, na katerih so praktično vse progresivne sile trenutno zelo šibke.