Tiskane izdaje
New York – Poročila z vrha Nata so najljubša komedija ruskega predsednika Vladimirja Putina, je zaključek nedavnega zasedanja severnoatlantske vojaške zveze označil David Rothkopf, založnik revije Foreign Policy. Po njegovih besedah je Wales dokazal, kako najmočnejša zveza na svetu pluje popolnoma na slepo srečo.
»Če je vodilo zgodovina, potem predsednik Barack Obama in sodelavci v vrhu Nata ne bodo občutneje razširili pomoči Ukrajini, ampak se bodo osredotočili na pomirjenje članic zveze,« je še pred koncem zasedanja v Walesu napovedal Stewart Patrick iz organizacije Svet za mednarodne odnose. Njegove besede so se uresničile, saj je Ukrajinski predsednik Peter Porošenko domov odšel z obljubo o štirih skrbniških skladih, ki naj bi posodobili ukrajinske oborožene sile. Te se medtem na vzhodu države soočajo z modernim ruskim orožjem in nimajo časa za preobrazbo.
Akcijski načrt pripravljenosti, ki prinaša enote za hitro posredovanje, imenovane bojna konica, je predvsem preganjanje strahov vzhodnih članic pred ruskimi ambicijami, skupno obrambo pa jim že tako ali tako zagotavlja peti člen pogodbe o članstvu, trdi Rothkopf. Po njegovih besedah je Putin odkril, da je Nato zasnovan za odgovor na ekstremne grožnje, ne pa za zmerne, stopnjujoče se konflikte. »Nato ima le dve nastavitvi, nedelujoč ali pa globalno jedrsko vojno,« je kritičen do zavezništva.
Neučinkovitost Nata naj bi poudarila kriza vodenja, saj Evropska unija ni zmožna enotne zunanje politike, medtem ko se Združene države po desetletju brezglavega vojskovanja sprašujejo o svoji vlogi v svetu. »Oživitev zavezništva je dobra zamisel, nujno potrebna, toda na obzorju je malo znakov, da smo ji priča,« meni Rothkopf. »Če bi bil resnično ciničen, bi pričakoval, da so nekateri birokrati na sedežu Nata v Bruslju na skrivaj veseli krize v Ukrajini, saj je postarana zveza končno dobila razlog za svoje delovanje,« meni Stephen Walt, profesor mednarodnih odnosov na univerzi Harvard.
Walt pravi, da je Nato vse od padca berlinskega zidu iskal smisel svojega nadaljnjega obstoja. Posegi zunaj regije so bili le deloma uspešni, saj razmere v BiH in Kosovu še vedno niso urejene, Afganistan je na robu propada, Libija pa je čisti polom. »Do krize v Ukrajini je bil Nato videti kot dodo na robu izumrtja, ki mu je uspelo preživeti do 21. stoletja,« ugotavlja Walt in dodaja, da je Nato obstal le zaradi svoje trdovratne birokracije in kot preostanek vpliva, ki ga daje ZDA v Evropi.
Čeprav dnevni mediji ohranjajo podobo ruske agresivnosti, pa v ameriško javnost počasi prodira teza, da »so ZDA in evropski zavezniki najbolj odgovorni za krizo, njene korenine pa so širitev Nata in strategija, da Ukrajino iz ruske orbite vključimo na Zahod«, kot je v zadnji številki revije Foreign Policy zapisal John Mearsheimer, politolog iz Univerze v Chicagu. Po njegovih besedah so voditelji na Zahodu verjeli, da v 21. stoletju ni več prostora za »realpolitik« in da so v veljavi liberalna načela, kot so vladavina prava, gospodarska soodvisnost in demokracija. Toda Putin deluje v skladu z vladavino moči, hkrati pa je izvrsten strateg, meni Mearsheimer.
A hkrati dodaja, da je ruska vojska še vedno na zelo povprečni ravni in kljub bahanju Putina ne more okupirati Ukrajine. Moskva naj ne bi imela denarja za takšen podvig, saj so sankcije prizadele že tako šibko gospodarstvo, ki temelji na izvozu energije in surovin. Hkrati ZDA in EU kljub zvenečim besedam nista pripravljeni na vojaško posredovanje v Ukrajini, zato je edina rešitev opustitev načrtov za njeno vključitev na Zahod in nastanek nevtralne države, vmesnega območja med Rusijo in Evropo, svetuje Mearsheimer.
Enako ugotavlja tudi Walt, pri čemer navaja primer ameriške podpore Tajvanu. ZDA državi zagotavljajo pomoč pri obrambi, če ji grozi vojaško posredovanje, a le v primeru, če ga ne izzove sama. Nadaljevanje krize bi razkrojilo Ukrajino in le še poglobilo že tako krhko evropsko gospodarstvo. Slednje zavira tudi oživljanje zveze Nato, saj je kljub evropskim zagotovilom o krepitvi obrambnih izdatkov, ki jih zahtevajo ZDA, to vprašljivo. Ali z besedami slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca »plan ni realen, če se gospodarska situacija ne bo izboljšala«.
