Ameriške volitve 2016: Predsedniški ples po taktu premožnih

New York – Rekordno drage­ volitve za ameriškega predsednika so se začele z rekordno­ hitrim zbiranjem denarja, ki pa ga daje rekordno malo ljudi. Manj kot 400 ameriških družin­ je prispevalo kar polovico nabirke. Ta se večinoma ne steka v volilne štabe, pač pa v vzporedne, na videz neodvisne organizacije, kamor lahko­ premožni nakažejo, kolikor jim poželi srce in dopušča denarnica.

Republikanski senator Ted Cruz se je tri mesece vneto rokoval, z nasmehom delil komplimente, blestel na večerjah, ki so stale 1000 dolarjev na osebo, ter poslal na tisoče elektronskih pisem, v katerih je prosil podpornike, naj prispevajo nekaj dolarjev za kampanjo. Skupaj se je nabralo 10 milijonov dolarjev. Potem je newyorški finančnik Robert Mercer z enim samim čekom prekosil tedne trdega dela, ko je Cruzu nakazal 11 milijonov dolarjev.

Denar je šel v super politični akcijski odbor oziroma super pac, kot se imenujejo organizacije, ki lahko zbirajo neomejene količine denarja, ker uradno niso povezane s kandidati. Ti imajo vsaj en takšen super pac, nekateri tudi več. Častna izjema je le neodvisni senator Bernie Sanders (poteguje se za demokratsko predsedniško nominacijo), strastni zagovornik korenite reforme volilnega procesa in dovolj pošten politik, da je to podkrepil z lastnim zgledom.

Levji delež

Toda Sanders je tako močno omajal svoje možnosti za osvojitev Bele hiše. Za predsedniške kampanje so doslej v ZDA zbrali 388 milijonov dolarjev, pri čemer je bila večina usmerjena v super pace. Ti so morali prejšnji teden oddati finančna poročila, ki kažejo, da se je v njih nabralo kar 258 milijonov dolarjev. Levji delež pripada skupini ­Right to Rise, ki podpira nekdanjega guvernerja Floride Jeba Busha, saj je zbrala že več kot 103 milijone ­dolarjev.

Vsi drugi so močno zaostali. Skupina super pacov z imenom Keep the Promise, ki podpira Teda Cruza, je nabrala 38 milijonov dolarjev, guverner Wisconsina Scott Walker ima na voljo 20 milijonov dolarjev, toliko kot Hillary Clinton na demokratski strani. Levji delež so prispevali bogati posamezniki. Nekaj manj kot 60 jih je doslej darovalo že najmanj milijon dolarjev, pri čemer ni zgornje meje, s koliko denarja lahko vplivajo na volilni proces.

Lep primer je prav senator Cruz, saj so njegovo vzporedno superpacovsko kampanjo praktično napolnili le trije super donatorji. Poleg Roberta Mercerja je podobno debel ček napisal teksaški poslovnež Toby Neugebauer, ki se je odrekel 10 milijonom dolarjev, vsak po 5 milijonov dolarjev pa sta darovala zakonca Farris in Jo Ann Wilks, Farris ima v lasti podjetje, ki se ukvarja z energetiko.

Podobno velja za večino drugih kandidatov, ki so prisesani na finančne dojke majhnega nabora najpremožnejših Američanov. To je še posebej izrazito na republikanski strani, kjer je le 130 družin in njihovih podjetij prispevalo več kot polovico denarja v odborih, naklonjenih desnici. Demokratom gre ta del volilnega računovodstva za zdaj precej slabše od rok, saj so zbrali manj kot 9 odstotkov denarja v super pacih.

Konec tedna so vodilni republikanski kandidati odšli v Kalifornijo, kjer sta brata Charles in David Koch zbrala svoje omrežje 450 premožnih donatorjev. Skupaj naj bi zbrali 889 milijonov dolarjev in jih namenili predsedniškemu kandidatu desnice za boj z demokratsko nasprotnico. Kocha in njuni premožni prijatelji tako igrajo vlogo postavljavcev bodočega kralja, hkrati pa dajejo zgled drugim ­donatorjem.

Brez nadzora

Razcvet teh odborov bo močno preobrazil predsedniške volitve, saj so nekateri kandidati na zunanje organizacije prenesli pomembne dele kampanj, od televizijskega oglaševanja do programov za privabljanje volivcev na volišča. Ker zvezna zakonodaja prepoveduje usklajevanje med volilnim štabom kandidata in njemu naklonjenim super pacom, to formalno pomeni, da ne bodo imeli nadzora nad ključnimi deli kampanj.

Vrhovno sodišče, ki je leta 2010 z razvpito razsodbo odprlo vrata neomejenim donacijam, jo je utemeljilo z dejstvom, da so zunanje skupine, ki lahko zbirajo neomejene donacije, povsem neodvisne od kandidatov. Tako nenadzorovani prispevki v teoriji ne bi pomenili koruptivnega vpliva na politike. Toda super paci ne samo da niso neodvisne organizacije, ampak »se vedejo kot nekakšne kampanje v senci«, trdi New York Times.