Ameriški stroj za ubijanje

New York – Moštvo 6, elitna skupina posebnih enot ameriške mornarice, je zaslovela pred štirimi leti, ko so v napadu sredi Pakistana usmrtili Osamo bin Ladna. Toda po pisanju dnevnika New York Times ni šlo za osamljen podvig, pač pa le eno v vrsti podobnih akcij. Ena najbolj skrivnih in najmanj nadzorovanih vojaških organizacij naj bi med vojno proti terorizmu postala stroj za ubijanje po vsem svetu.

Moštvo 6 uradno sploh ne obstaja, saj so ga 1987 razpustili, namesto njega pa je nastala mornariška skupina za razvoj vojskovanja (DEVGRU). Ta deluje v okviru skupnega poveljstva za posebne naloge, skupaj z elitno skupino Delta Force kopenske vojske pa predstavlja udarno silo ameriške vojske v boju proti terorizmu. Toda enote, ki ima svoj dom v mornariškem letalskem oporišču Oceana v Virginiji, se še vedno drži ime Moštvo 6.

Medtem ko za posebne enote kopenske vojske velja, da se skozi številna sita vanje prebijejo najboljši vojaki, mornarica v tjulne novači tudi zunaj svojih vrst, kljub precej večji disciplini kot ob nastanku pa imajo še vedno sloves divjih fantov. V Moštvo 6 naberejo najboljše iz preostalih moštev, pri čemer jih po brutalnih preizkusih ostane le okoli polovica.

Opravljajo najtežje naloge, najbolj drzna reševanja talcev in so edina enota, izurjena za lov na jedrsko orožje, če bi to morebiti prišlo v napačne roke. Poleg tega sodelujejo z osrednjo obveščevalno agencijo (Cia) – ta pripadnike svoje skupine za posebne naloge pogosto novači iz njihovih vrst – in opravljajo skrivne naloge zunaj vojnih območij.

Kar šest avtorjev je v članku na dveh straneh časnika New York Timesa razgrnilo ne ravno laskavo podobo, ki je nastala na podlagi številnih pogovorov s sedanjimi in nekdanjimi pripadniki, drugimi pripadniki vojske (večina sogovornikov je ostala anonimnih) in na podlagi številnih vladnih dokumentov.

Ameriška vojna proti terorizmu je nekoč majhno skupino, namenjeno za posebne, a ne pogoste odprave, napihnila v 300-člansko enoto in v izvajalca nenehnega lova in usmrtitev osumljenih borcev. Hkrati so se zabrisale meje med vojakom in vohunom, saj so njihovi ostrostrelci začeli opravljati skrivne obveščevalne naloge, tjulni pa so skupaj s Cio sodelovali v programu Omega, ki je namenjen usmrtitvam talibskega vodstva.

Pustošenje v Afganistanu

Moštvo 6 so poslali v Afganistan na lov za voditelji Al Kaide, toda njihova naloga so kmalu postale nenehne bitke s Talibi in izvajanje vsakodnevnih operacij. Čeprav jim pripisujejo zasluge, da so v številnih nevarnih napadih močno oslabili omrežje nasprotnikov, pa so se hkrati soočali z obtožbami o prekomerni uporabi sile in žrtvami med civilisti. Pomisleke o preveč doslednem pobijanju nasprotnikov so imeli celo nekateri talci, ki so jih rešili iz ujetništva.

V operaciji Pantera 2008 v pokrajini Helmand naj bi po besedah domačinov pripadniki moštva načrtno pobijali moške v neki vasi, zaradi česar je britanska vojska, ki je upravljala ta del države, zahtevala preiskavo. Tjulni so trdili, da so streljali le na moške z orožjem in da ni šlo za civiliste, ameriški preiskovalci so jim verjeli. Podobno je bilo v številnih drugih preiskavah ob podobnih obtožbah, najhujša kazen je bil odhod domov.

Še več ogorčenja je sprožila napad na vas Ghazi Khan v pokrajini Kunar, ko je 27. decembra 2009 obležalo deset mrtvih, po poročilu misije Združenih narodov v Afganistanu pa naj bi bilo osem od njih šolarjev. Ameriška vojska je sprva trdila, da je šlo za izdelovalce eksplozivnih naprav, a obtožbe kasneje umaknila, čeprav nekateri njeni pripadniki še vedno trdijo, da so bili povezani s Talibi. Napad so vodili pripadniki Cie, v njem so sodelovali tjulni, zaradi njega so se močno poslabšali odnosi med Afganistanci in vrhom Nata.

Nadzor nad početjem Moštva 6 je močno omejen, saj je vse obtožbe o sumljivem početju preiskovalo skupno poveljstvo za posebne naloge (JSOC), pri njih so redko sodelovali celo preiskovalci mornarice. »JSOC preiskuje samo sebe, kar je del težav,« je za New York Times dejal neimenovani nekdanji visoki častnik, ki ima izkušnje s posebnimi nalogami. Ne lotevajo se jih niti civilni nadzorniki. »Splošno znano je, da kongres noče vedeti preveč o njihovem delovanju,« trdi Harold Koh, nekdanji pravni svetovalec zunanjega ministrstva, ki je Beli hiši pomagal pri oblikovanju navodila za skrivno bojevanje.

Delovanje v spopadih, kjer ni jasnih bojnih črt in kjer je bojevnike včasih izjemno težko ločiti od civilistov, je sprožilo razpravo, ali so pravila bojevanja iz ženevske konvencije sploh še uporabna, nekateri vojaški strokovnjaki so menili, da jih je treba posodobiti. Toda po besedah Geoffreyja Corna, nekdanjega pravnega strokovnjaka mornarice in sedaj profesorja prava v Teksasu, je poudarjanje pravil še bolj pomembno pri spopadu z okrutnim nasprotnikom, ki mu ni mar za pravila. »Takrat se pojavi močan vzgib za maščevanje. Vojna pa ni stvar maščevanja.«