Ameriški vroči kostanj izdaje Kurdov

New York – Ameriški odnos do zavezniških kurdskih sil v Siriji je te dni precej zmeden. Bela hiša je bila sprva skoraj brezbrižna do turškega napada na Kurde, medtem ko je Pentagon poudarjal, da jim bodo še naprej stali ob strani. Nato je menda sledil oster klic Donalda Trumpa v Turčijo.

Po ameriških navedbah naj bi Trump pozval turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana k omejitvi posredovanja v sirskem Afrinu ter da naj bodo »zelo previdni in naj se izogibajo vsem dejanjem, ki bi lahko privedla do konflikta med turškimi in ameriškimi silami«. Cilj prizadevanj obeh držav naj bi bil še naprej boj proti Islamski državi. Vsebina pogovora ni čisto jasna, saj so v Ankari zatrdili, da sta predsednika samo izmenjala poglede na dogajanje, da Trump ni izrazil zaskrbljenosti zaradi nasilja. Prav tako so zavrnili trditev Bele hiše, da naj bi ameriški predsednik opozoril na »razdiralno in napačno retoriko, ki prihaja iz Turčije«.

Razmere med nekoč tesnima zaveznicama so že nekaj časa slabe, čeprav so v Ankari upali, da bo prihod populista in nacionalista v Belo hišo prinesel več razumevanja za turškega avtokratskega predsednika. Toda od majskega izgreda v Washingtonu, ko so Erdoğanovi varnostniki pretepali protestnike pred turškim veleposlaništvom, do oktobrskega diplomatskega zaostrovanja, ko sta državi za nekaj časa prenehali izdajati vstopne vizume, se odnosi niso izboljšali. Jedro spora je ameriška podpora kurdskim enotam v Siriji in ameriško oboroževanje Sirskih demokratičnih sil (SDF), kurdsko-arabske koalicije v Siriji, v kateri imajo odločilno besedo kurdske enote. Te so praktično postale kopenska vojska zavezniške koalicije v Siriji, Turčijo pa je to približalo Rusiji in Iranu, kljub sunitsko-šiitskemu sporu v regiji.

Kissingerjeva izdaja

ZDA so ob vstopu na Bližnji vzhod podedovale tudi »kurdsko vprašanje«, ki je stoletja mučilo tamkajšnje imperije. Kurdi veljajo za največjo etnično skupino na svetu brez države, na ozemlju Turčije, Irana, Iraka in Sirije jih živi okoli 30 milijonov, zadnjih sto let pa si zaman prizadevajo za samostojnost. Odgovor so bili vedno dogovori za njihovim hrbtom ter nasilje nad njimi. Eno največjih izdaj ima na vesti Washington, ki je v sedemdesetih oboroževal kurdske borce za samostojnost v Iraku, s čimer so hoteli pomagati proameriškemu šahu v Iranu. Ko je ta sklenil dogovor s Sadamom Huseinom in niso več potrebovali kurdskega upora, so ameriški svetovalci pozabili nanje in preslišali obupane prošnje, naj preprečijo grozeče prelivanje krvi. »Tajnih akcij ne smemo zamenjevati z misijonarskim delom,« so razvpite besede takratnega zunanjega ministra Henryja Kissingerja na zaslišanju v kongresu.

Kurdi niso presenečeni

Te dni so Kurdi v Siriji, tako kot so bili jeseni Kurdi v Iraku, znova postranska škoda v strategijah regionalnih in svetovnih sil. V zapletenem omrežju silnic na Bližnjem vzhodu ZDA zaveznike, ki so zanje opravili umazano delo vojskovanja z Islamsko državo, puščajo, da jih vzamejo na muho drugi zavezniki, ki so višje na prehranjevalni verigi interesov. Tokrat kurdsko vodstvo vsaj ni presenečeno, kot je dejal Ertuğrul Kürkçü, poslanec levičarske prokurdske Ljudske demokratske stranke v Turčiji. Po njegovih besedah je bilo sodelovanje z Rusijo in ZDA taktično, »zavedali so se, da jih bosta pod turškim pritiskom obe zapustili in da so njihov strateški zaveznik le gore«.

V Washingtonu je bilo ves čas jasno, da bo kljub napetim odnosom z Ankaro ta imela prednost pred Kurdi, saj zaveznice druge največje vojske v zvezi Nato nočejo odriniti v naročje ruskega predsednika Vladimirja Putina. Ta spretno izrablja vse razpoke. Moskva je hitro pozabila na letalo, ki so ga sestrelili Turki, in krepi vezi z Erdoğanom. »Nedavna prodaja sodobnega protiletalskega sistema S-400 kaže, da je vsaj za Rusijo taktično zavezništvo s Turčijo samoumevno, čeprav to pomeni nekaj težav,« je zatrdil Andrej Kortunov, vodja s Kremljem tesno povezane mnenjske organizacije Ruski svet za mednarodne zadeve. Po njegovih besedah »celotna regija spreminja usmeritev, Rusija in Turčija pa imata možnosti za sodelovanje, ki jih prej ni bilo«.

Odpisani Afrin

Del te računice je očitno Afrin, še posebej, ker so ZDA ves čas kazale precej manj zanimanja za »afrinske Kurde« ali njihova prizadevanja, da bi se z zavzetjem območja ob meji s Turčijo fizično povezali s Kobanijem. »Nikoli nismo urili kurdskih enot v Afrinu oziroma jim pošiljali pomoči ali vojaških svetovalcev v okviru boja proti Islamski državi,« so v torek poudarili v ameriškem nacionalnem varnostnem svetu. Predstavnik obrambnega ministrstva, major Adrian Ranke-Galloway, je poudaril, da bodo vse kurdske ljudske zaščitne enote (YPG), ki bodo iz drugih delov območja Rodžava odšle na pomoč Kurdom v Afrinu, to storile na lastno pest in ne bodo več deležne ameriške podpore ter ne bodo več del ameriškega partnerskega programa.

Eno glavnih vodil v sirski klavnici – »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj« – je bilo včeraj opazno v prošnji kurdskih oblasti v Afrinu, naj sirska vojska zaščiti meje države in jim pomaga v boju s Turki, ki poskušajo z ostanki Svobodne sirske vojske, uporniške skupine, ki so jo ZDA včasih podpirale, urile in oboroževale, vdreti na pretežno kurdski severozahod države. Washington še vedno nasprotuje krvavemu režimu Bašarja al Asada, kar razmeram v regiji daje nov odtenek že skoraj bizarnih odnosov.