Tiskane izdaje
Rušilca japonskih pomorskih obrambnih sil sta izplula iz vojaškega pristanišča Sasebo proti zahodnemu Tihemu oceanu, kjer bosta z ameriško letalonosilko USS Carl Vinson in spremljajočo vojaško floto sodelovala pri vojaških vajah. Čeprav jih Tokio imenuje »rutinske«, manevri močnega ladjevja prispevajo k naraščanju napetosti na Korejskem polotoku, ki pred še enim severnokorejskim praznikom ponovno trepeta pred možnim oboroženim spopadom.
Čeprav je predsednik Donald Trump grozil, da bo Amerika sama rešila problem Severne Koreje, je začel teden s telefonskim pogovorom s kitajskim kolegom Xi Jinpingom in japonskim premierom Šinzom Abejem. Pogovora sta bila povsem različna. Abe je brezpogojno podprl katerokoli izmed opcij, ki so na mizi. Kot kaže, tudi oboroženo. Xi pa je opozoril Trumpa, da naj v nobenem primeru ne prekorači okvirov resolucij ZN, ki so bile sprejete zaradi nadaljevanja severnokorejskega jedrskega in raketnega programa.
Severna Koreja je pred današnjim dnevom vojske poslala grožnje tako rekoč na vse naslove. Zagrozila je, da bo z »enim udarcem« potopila ameriško letalonosilko na jedrski pogon, če bo ta dajala kakršnekoli znake, da se pripravlja na preventivni napad na severnokorejske jedrske baze. Zagrozila je tudi, da po poslala jedrske izstrelke nad Avstralijo, ker ta sledi ameriški liniji, ter da se bo morala Kitajska soočiti s »katastrofalnimi posledicami«, če bo še naprej izvajala gospodarske sankcije proti Pjongjangu.
V zraku je negotovost
Predpraznično razpoloženje na Daljnem vzhodu je tako spet polno negotovosti. Ne ve se, ali bo Severna Koreja ob 85. obletnici svojih oboroženih sil izvedla raketni oziroma jedrski poskus. Prav tako ni gotovo, kakšne poteze bo potegnil Trump oziroma njegovi vojaški poveljniki, ki jim je, kot kaže, prepustil obsežen del odločanja o kritičnih točkah.
Kitajska je prek državnih medijev dala vedeti, da ne bo nehala izvajati sankcij proti donedavni komunistični zaveznici. Sankcije bi lahko obsegale tudi prenehanje dostavljanja nafte prek reke Yalu, ki jo loči od Severne Koreje. To je najostrejši ukrep, ki ga je pripravljen izvesti Peking, zato je vprašanje, ali bo lahko pripomogel k preprečitvi najhujšega scenarija. Kitajska je samo enkrat, pred štirimi leti, ustavila dobavo nafte Severni Koreji, pa še to za samo tri dni. Severna Koreja ne porabi veliko nafte, vendar bi brez te majhne količine, ki jo nujno potrebuje, komajda preživela tri mesece. Kitajska ji na leto dostavi 500.000 ton nafte in 200.000 ton derivatov.
Kitajska se, kot kaže, zaveda omejitev pri nadzorovanju razmer v okolici, zato se tudi sama oborožuje. V nedeljo je bil z vodo napolnjen dok ladjedelnice v Dalianu, kjer končujejo izdelavo prve kitajske letalonosilke. Opravljeni so bili še zadnji preizkusi njene zmožnosti zapluti na odprto morje. Vsak dan nestrpno pričakujejo njeno slovesno izplutje. Ladja ima nosilnost od 50 do 70 ton, dolga je 315 metrov in široka 75 metrov. Čeprav po obliki spominja na letalonosilko Liaoning, ki jo je kitajska nedokončano kupila od Ukrajine, je prva kitajska letalonosilka opremljena z najsodobnejšo tehnologijo in predstavlja zbir izkušenj in znanja kitajskih strokovnjakov pri vzdrževanju ladje, ki so jo kupili od ukrajinske mornarice.
Nova letalonosilka bo imela oznako 001A, na njej pa bodo letala tipa J-15, ki so prav tako kitajske izdelave in o katerih strokovnjaki ocenjujejo, da imajo veliko možnosti za nadaljnjo modernizacijo. Še posebej bosta koristni za povečanje bojnih zmožnosti kitajske mornarice in letalstva v Južnokitajskem morju. Kitajska bo z 001A vsaj začasno prevzela primat v razplamteli azijski dirki v gradnji letalonosilk.
Indijska in tajska letalonosilka
Do pred kratkim sta med azijskimi državami imeli letalonosilko le Indija in Tajska. Vendar je bila indijska INS Viraat zrela za upokojitev, medtem ko so tajsko Čakri Naruebet poljudno poimenovali »letalonosilka brez letal«. Večino časa je bila namreč privezana v pristanišču, ker ni bilo denarja za njeno tehnološko posodobitev.
Stanje v Aziji se zapleta. Delno zaradi nerešenih sporov v Južnokitajskem morju, delno pa zaradi ponovne večje prisotnosti ameriške vojaške sile v azijskem delu Tihega oceana. Bolj ko je stanje zapleteno, bolj so letalonosilke pomembne za države, ki v tem kipenju vidijo izziv za lastno umestitev v regiji. Tako je Indija kupila od Rusije ladjo Admiral Goršikov ter jo preuredila v letalonosilko INS Vikramaditja. Letalonosilka INS Vikrant, ki je v celoti indijske izdelave, je že na poskusni plovbi in bo popolnoma operativna najpozneje do leta 2018.
»Mornarica za rjave vode«
Medtem ko Indija načrtuje tri, Kitajska pa celo šest letalonosilk, se druge azijske sile opremljajo z nosilkami bojnih helikopterjev. Japonska, Južna Koreja in Avstralija so sredi procesa oblikovanja nove oziroma razširjene flote, ki bi se lahko še bolj razširila, nosilke helikopterjev pa bi lahko spremenili v letalonosilke. Še posebej na to upa Japonska, ki je omejena s pacifistično ustavo. V politiki Donalda Trumpa do Severne Koreje vidi priložnost za lastno prebijanje tega zidu in rast v pravo vojaško silo.
Če bi pogledali katerikoli zemljevid, ki prikazuje stopnje vojaške pripravljenosti azijskih držav in Amerike, ki vse druge daleč presega, bi se pokazalo, da je Severna Koreja od vseh najmanj oborožena. Ne samo da nima v lasti letalonosilke, ampak strokovnjaki njeno mornarico obravnavajo kot »mornarico za rjave vode«, kar pomeni, da lahko operira najdlje 50 kilometrov od svojih baz. Kar zadeva količino jedrske oborožitve, ima Severna Koreja od vseh deklariranih in nedeklariranih jedrskih sil najmanjšo zalogo. Z okoli 20 jedrskimi konicami in brez raket, ki bi jih lahko pripeljale do cilja, daleč zaostaja za 4480 ameriškimi, 4500 ruskimi in 270 kitajskimi jedrskimi konicami. Pa še za drugimi, od Francije, Velike Britanije, Indije in Pakistana do Izraela z okoli 80 jedrskimi konicami.
Vprašanje je, v čem je v resnici problem. Očitno je, da ni povezan zgolj s Severno Korejo. To je nova velika igra, ki je atomizirana in jo spremljajo nosilke smrti … oprostite, letal.
