Tiskane izdaje
V Aziji ni prav nikogar presenetilo, ko so jedrski znanstveniki konec minulega tedna kazalec na simbolični uri, ki odšteva čas, kolikor ga je človeštvu še ostalo do kataklizme, pomaknili na dve minuti do polnoči. Prav tako se ni nihče začudil, ko so znanstveniki obrazložili, da se je svet pomaknil na sam rob uničenja, ker mu iz Severne Koreje grozi jedrski holokavst, ker Ameriki in Rusiji nikakor ne uspe najti načina za mirno skupno življenje in ker se v Južnem kitajskem morju dvigajo nevarni valovi.
In nihče ni slišal nič novega v zlohotnem opozorilu, da politično ohladitev spremlja podnebna otoplitev. Vsi pa so se vprašali, čemu od vsega tega bi se bilo mogoče izogniti in kazalec pomakniti vsaj malce bolj stran od roba večne noči. Uro so že davnega leta 1947 ustvarili znanstveniki, zbrani okoli tako imenovanega »projekta Manhattan, s katerim so razvili prvo ameriško jedrsko bombo. Po jedrskem napadu na Hirošimo in Nagasaki se jim je namreč zdelo potrebno spremljati stopnjo nevarnosti, ki jim grozi zaradi lastnega izuma, in opozarjati na dejavnike, ki človeštvo vodijo v propad. Takrat so kazalec nastavili na sedem minut do polnoči. Pozneje so ga 22-krat pomaknili nazaj ali naprej. Najdlje je bil od sodnega dne oddaljen leta 1991, ko so ga znanstveniki zaradi konca hladne vojne postavili na 17 minut do polnoči.
A to, da se je hladna vojna končala, je postalo nepomembno. Veliko pomembneje je, da se v Aziji pospešeno povečuje količina strateškega orožja in da ima vsaka od držav, ki ga kopiči, trdno logiko, zaradi katere počne to, kar počne. Severna Koreja zato, da bi se obdržala pri življenju, Kitajska, da ne bi zaostala na razvojni poti, Indija zato, ker je Kitajska na pragu njenega oceana, Kitajska tudi zaradi tega, ker je Indija za njenim hrbtom in Amerika na njenem repu, Amerika pa zato, ker je zanjo prav to območje najbolj vitalna podpora njeni globalni prevladi.
Osamljen pirat
Če pustimo ob strani podnebne spremembe, se zdi od vseh naštetih dejavnikov najbolj neizprosen tisti, ki izvira iz Južnega kitajskega morja. Severna Koreja je resen problem, a ni nerešljiv, medtem ko so razmere v Južnem kitajskem morju najbolj oddaljene od sleherne diplomatske formule, tako da se prav tukaj skriva tisti najresnejši vir globalne nevarnosti.
»Kitajska si želi konfrontacijo v Južnem kitajskem morju,« je ta teden v reviji National Interest zapisal ameriški avtor Gordon Chang, in to po tem, ko je kitajski časopis Global Times opozoril ZDA, da bodo postale »osamljen pirat«, če bodo še naprej izzivale Peking, in da bodo na koncu »doživele popolno ponižanje«.
Povod za tako oster odziv je bil ameriški rušilec USS Hopper, ki je 17. januarja plul v bližini sipine Scarborough. Ta točka v Južnem kitajskem morju se je namreč že pred časom spremenila v jedro mednarodnega spora med Kitajsko in Filipini, potem ko jo je azijska sila blokirala in razglasila, da je to nesporno del njenega ozemlja, Filipini pa so leta 2013 proti Kitajski sprožili arbitražni postopek. Stalno arbitražno sodišče v Haagu je tri leta pozneje soglasno ocenilo, da »ni pravne podlage za kitajsko sklicevanje na zgodovinsko pravico« do tega dela Južnega kitajskega morja. Za Kitajsko je ostal sklep sodišča, da morajo vse države umakniti svoje ladje iz voda okoli Scarborogha, nepomemben.
Kitajska, piše Gordon Chang, bi lahko spregledala plovbo ameriškega rušilca mimo sipine (ki se sicer nahaja znotraj filipinskega ekskluzivnega gospodarskega območja, glede na to, da je zgolj 124 morskih milj oddaljena od filipinskega otoka Luzon), a je zdaj očitno hotela vsem pokazati, da se je pripravljena spustiti v spopad. »Kitajska si je zadala cilj, da bo v Južnem kitajskem morju postopoma razširila svojo prevlado nad območjem v velikosti Indije,« je dogajanje komentiral Andres Corr, urednik knjige »Velike sile, velike strategije: nova igra v Južnem kitajskem morju«.
Brezobzirno ameriško vedenje
Medtem ko glede Korejskega polotoka Kitajska raje ohranja status quo, je Južnokitajsko morje območje, kjer si kitajsko vodstvo želi spremeniti odnos sil in sedanjo ureditev. Tako kot je Severna Koreja pojasnila, da mora zgolj zaradi ameriških groženj nadaljevati z graditvijo jedrske bombe, je tudi Kitajska te dni pojasnila, da je »brezobzirno ameriško vedenje« glavni razlog, zaradi katerega mora militarizirati Južnokitajsko morje.
»Da bi v resnici zaščitila mir v Južnem kitajskem morju, mora Kitajska okrepiti in pospešiti povečevanje svoje moči,« s temi besedami je plovbo ameriškega rušilca pospremilo partijsko glasilo Renmin Ribao. »S tem ko se bosta povečevali velikost in pripravljenost kitajske vojske, se bo povečeval tudi kitajski nadzor nad Južnim kitajskim morjem,« je dodal Global Times.
Obstaja več razlogov za trditev, da ura, ki kaže, koliko nam je ostalo do kataklizme, odšteva zadnji dve minuti prav v Južnem kitajskem morju. Na prvem mestu je tukaj nerešeno vprašanje kitajske suverenosti – Tajvan. Drugič: tukaj se bolj kot kjer koli drugje srečujeta ameriška in kitajska prevlada nad manjšimi državami, kot so Filipini, Vietnam, Malezija ali Indonezija. Tretjič: tukaj se kitajska vojaška moč dotika z indijsko, ki vodstvu v Pekingu povzroča vse več skrbi. In če bo navsezadnje prišlo do vojne na Korejskem polotoku, bo o njenem izidu odločala tista sila, ki bo imela večji nadzor nad pomorskim območjem. Zato tukaj ne bo kompromisa, vsaj kar zadeva Kitajsko. Celo za ceno tistih dveh minutk do črne polnoči.
