Tiskane izdaje
Samos – 41-letna Mažida Ali, ki prihaja iz bližine oblegane Vzhodne Gute, je na svoji koži občutila vso brutalnost in tragiko sirske vojne. Po dolgih letih trpljenja v režimskih in uporniških zaporih, kjer so ji »ukradli dušo in telo«, ji je, popolnoma uničeni, uspelo prek Turčije zbežati v Grčijo. Tu se je morala soočiti z vso brutalnostjo in tragiko evropske (proti)begunske politike.
V letih pred izbruhom vojne je Mažida živela najboljša leta svojega življenja. Po končanem študiju poslovnih ved in politologije ter dolgoletnem ljubiteljskem ukvarjanju s fotografijo je odprla podjetje za načrtovanje porok. Po luksuznih hotelih v Damasku je vsak konec tedna organizirala in fotografirala poroke – največje družabne dogodke v sirski prestolnici. Posel je cvetel. Mažida je nekaj časa živela na veliki nogi in postala prepoznavna. To je kmalu postalo njeno prekletstvo.
Spomladi 2011 se je začela vojna. Mažida je odraščala v vojaški družini – njen pokojni oče je bil visok častnik sirske vojske, do katere je čutila veliko spoštovanje. Zato ni hotela – mogla – verjeti poročilom o režimskem obračunavanju s protestniki in tudi ne novicam o nenadnem pojavu tujih borcev v nekaterih damaščanskih četrtih. Ne, kaj takega se v »njeni Siriji« ne bi moglo zgoditi.
Odšla je na ulice, da bi se na lastne oči prepričala, kaj se dogaja. Fotografirala je proteste in prve tanke, ki so zapeljali na ulice njenega mesta. Videla je prva trupla, doživela prve strelske obračune in bombardiranja. V nekaj tednih so se ji porušile vse iluzije – videla je, kako se lahko popolnoma normalni ljudje neopisljivo hitro prelevijo v hladnokrvne morilce in kako lahko stara, potlačena sovraštva z nekaj »zunanje spodbude« sprostijo kolektivno norost.
Kolektivno norost, ki ji, skoraj osem let kasneje, ni videti konca.
Poroke in pogrebi
Mažida je dokumentirala nasilje vseh vrst. Postala je državljanka-novinarka. Njeni prijatelji in sorodniki so začeli izginjati. Po nekaj mesecih so jo aretirali pripadniki vladnih sil. Zaradi fotografij, ki so jih našli na spominski kartici njenega fotoaparata, so jo vrgli v ječo. En mesec so jo pretepali in mučili. Večkrat so jo spolno zlorabili. Videla je, kako so ljudje umirali zaradi posledic mučenja. »Hitro sem postala čisto drug človek … Le tako sem lahko preživela vse, kar je bilo še pred menoj. Hkrati pa sem se odločila, da bom postala humanitarka in ljudem pomagala po najboljših močeh,« mi je razlagala v sončni kavarni na Samosu. Na vzhodnoegejski otok, kjer je trenutno v grozljivih razmerah ujetih okoli 2000 beguncev, je prispela 3. aprila 2016. Le nekaj dni po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti. Mažida je begunka z najdaljšim stažem na otoku – a v nasprotju z veliko večino drugih je na otoku ostala prostovoljno. A o tem kasneje.
S pomočjo družinskih povezav so jo po mesecu dni izpustili iz vladnega zapora. Vedela je, da doma ne more ostati. Hodila je po Siriji, spreminjala svojo identiteto, fotografirala in pisala. Tudi o razmerah v zaporih. Kmalu so jo zajeli pripadniki Svobodne sirske vojske (FSA). Tudi o njih je sprva mislila, da »imajo dobre namene«. Ni bilo tako. Obtožili so jo sodelovanja z režimom in jo vrgli v improvizirano ječo. Tam se je ponovila zgodbo iz damaščanske ječe. Raztrgali so žensko v njej. »V petih letih vojne, kolikor sem jih preživela v Siriji, sem bila dve leti in pol v različnih zaporih. Vladnih, uporniških in islamističnih. Vzorec obnašanja ječarjev je bil vedno podoben … Največ sem bila v kosu zaprta sedem mesecev. Ampak v zaporu sem se ogromno naučila. Tudi od najhujših kriminalcev. Lahko sem pravi Ali Baba!«
Dve leti in pol v zaporih
To je bilo pred njenim končnim begom iz Sirije – v (ponovno) režimskem zaporu v Damasku. Bila je prepričana, da ne bo preživela. Oblasti so njeno družino dejansko celo obvestile, da je umrla. Simbolno so jo pokopali. Po toliko nasilja in trpljenja je Mažida izgubila stik s seboj. Z zunanjim svetom ga tako ali tako že dolgo ni imela več. 17. marca 2016 so jo izpustili. S pomočjo prijateljev je nemudoma krenila proti Turčiji. Dva tedna je trajalo, da je prišla v Grčijo. Bila je prepozna. Balkanski koridor je bil že zaprt, Evropska unija pa je s Turčijo sklenila šest milijard evrov »vreden« dogovor o zadrževanju beguncev. Zanimala jo je le varnost. Varnost. A te tudi v Evropi ni bila deležna. Nasprotno.
»Ko smo pristali na Samosu, so nas vse skupaj vrgli v zaprto taborišče. Še en zapor. Takrat nisem bila pri sebi. Bila sem globoko travmatizirana. Za nekaj časa sem izgubila spomin. Nisem točno vedela, kdo in kaj sem. Nisem bila ne na nebu ne na zemlji. Bila sem sama in ranljiva. Svojih pravic nisem poznala. Nujno sem potrebovala psihosocialno pomoč,« je na otoku, kjer – »sprejemni center Vathy« – vladajo najslabše razmere za begunce v celotni Grčiji, svojo pripoved nadaljevala Mažida Ali.
Ves čas pogovora je z mešanico strahu in tesnobe pogledovala proti mobilnemu telefonu. Boji se vsakega klica iz Vzhodne Gute in predelov Damaska, po katerih zadnjih nekaj tednov neprestano padajo bombe. Pred desetimi dnevi je v režimskem bombardiranju izgubila še drugo sestro. V vojni je izgubila 45 sorodnikov. Njeni trije bratje so v različnih zaporih. Ne ve, ali so sploh živi. Najbolj strah jo je za mamo, ki se je pred dnevi, ko so bombe zravnale družinsko hišo, preselila v varnejši predel mesta. Tam vsak dan kuha za 400, včasih celo 500 ljudi. »Mama je moja junakinja. Moja edina junakinja in edini človek, ki mu zaupam. Pravi, naj ne skrbim. Včasih mi reče, da sem panična in naj raje poskrbim zase …« je v čustveno eksplozivni mešanici smeha in joka dejala Mažida, za katero begunstvo nikakor ni bilo nova izkušnja.
Begunstvo v genih
Njen stari oče, ugleden palestinski poslovnež, ki se je pred drugo svetovno vojno v Londonu poročil z irsko damo, je moral leta 1949 iz Palestine pobegniti pred judovskim nasiljem. Na obrobju Damaska je kupil velik kos zemlje in na njem zgradil hiše za številne palestinske družine. »Begunstvo je očitno usoda moje družine. In nikakor ne le moje. Tisoče in tisoče ljudi je, ki delimo takšno usodo. Mi smo ogledalo sveta. Ogledalo vseh nas. Morda tudi zato ne morem razmišljati o prihodnosti. Moji geni vedo, da se jutri lahko vse postavi na glavo. Da bom morala ponovno bežati,« je pripovedovala Mažida Ali, ki je v Vathyu, koncentracijskem taborišču 21. stoletja in evropski človeški deponiji, preživela pet mesecev. Ker je bila sama, je bila tudi na Samosu izpostavljena spolnemu nadlegovanju – to je na otoku, nekakšnemu splavu meduze, zaradi evropske in grške begunske politike zelo pogosto, kar so v svojem poročilu zapisali tudi predstavniki UNHCR.
To je bil njen prvi stik z Evropo. Nevarnost namesto varnosti. Zapor namesto pomoči. Poniževanje namesto dostojanstva. Birokracija namesto – pravic in pravičnosti. Razčlovečenje namesto človečnosti. Od vložitve njene prve prošnje za azil do prvega uradnega pogovora je minilo neopravičljivih štirinajst mesecev. »To je bil izjemno težak čas. Pravzaprav nisem obstajala. Živela sem v blatu in poskušala pomagati drugim. Povezala sem se z lokalnim solidarnostnim gibanjem. Sama sem organizirala šolo za otroke in ženske. Poskušala sem ostati aktivna. Trdo delam, da zaustavim tok uničujočih misli. Da se mi do konca ne zmeša. Ves čas se borim s svojo bolečino. Z vsemi izgubami. In pripravljam se na naslednjo … To je življenje. To je vojna.«
»Odločila sem se za – življenje«
Ko sva hodila po otoku, je Mažido pozdravil tako rekoč vsak drugi mimoidoči. V slabih dveh letih, kolikor jih je preživela na Samosu, se je dejavno vključila tudi v življenje sicer izjemno konservativne lokalne skupnosti, ki dolgo ni sprejela, da Mažida, sicer že več mesecev zaposlena v nevladni humanitarni organizaciji Help Now, ki srbi za begunce, nosi naglavno ruto. Zdaj je drugače. Opazke so redkejše. Neposrednih groženj ni več. Ljudje so se navadili nanjo. In ona nanje. Ko jo sprašujejo o vojni in njeni zgodbi, jim odgovarja površno, splošno. Ve, da lahko le redko kdo razume, kaj je doživela. In kaj še vedno živi.
Beži od določenih moških. Pozna te oči, pravi. Ve, kaj hočejo. Noče pomilovanja. Hoče živeti. A ne od trpljenja. Tudi zato nikoli ni hotela sprejeti kakršne koli denarne pomoči. Želi živeti izključno in samo od lastnega dela. Za zdaj ji to uspeva. O normalnosti in varnosti noče govoriti. Verjetno nikoli ne bo več. Toda premaknila se je. Kljub neskončni teži travm. Premika tudi druge. To je njena gonilna sila.
V Sirijo se nikoli ne namerava vrniti, saj njena Sirija ne obstaja več. Morda tudi nikoli ni. Morda je bilo vse skupaj le velika iluzija. Laž. Drugače se vse skupaj ne bi tako krvavo končalo. » V zadnjih letih nisem imela veliko izbire. Ko je bila moja vloga za azil sprejeta, sem se odločila, da ostanem na Samosu. Moji prijatelji in znanci mi drugod iz Evrope niso pošiljali dobrih novic. Mnogi so zelo razočarani, celo poraženi. Odločila sem se, da prekinem dolgoletno trpljenje. To je bila moja izbira. Odločila sem se za – življenje.«
