Tiskane izdaje
Honolulu – Tihi ocean se je ta teden spremenil v morje političnih sporočil, zgodovinskih spominov in novih vojaških groženj, iz katerih bo v prihodnje vsak spletel svojo zgodbo. Za Japonsko je odhod premiera Šinza Abeja v Pearl Harbour »konec povojnega obdobja«. Za Američane so venci belih rož, položeni na spominska obeležja na Havajih, utelešenje bolečih spominov.
Za Kitajce pa je to vznemirljivo znamenje, da se začenja nad Pacifikom novo obdobje, v katerem bodo karte na novo premešane. Zato so se tudi oni vključili v igro in Tokio, Washington ter celotno azijsko-pacifiško območje opomnili, da njihovo vzpenjanje k statusu globalne velike sile in mit, ampak stvarnost.
Medtem ko je Šinzo Abe v ponedeljek obiskal Državno spominsko pokopališče pri Honoluluju, nato pa danes počastil spomin na Američane, ki so bili ubiti na bojni ladji USS Arizona, ki so jo 7. decembra 1941 napadli japonski bombniki, je kitajska letalonosilka Liaoning v spremstvu petih bojnih ladij najprej zaplula okoli Tajvana, nato pa nadaljevala pot v Južno kitajsko morje.
Po podpisu sporazuma na Havajih tudi Šigeru Jošida
Naj se ve, da ima Kitajska danes dovolj moči, da se upre kakršni koli že novi delitvi otoka, če bi do tega prišlo, in da zanjo Abejeva diplomacija sprave ne pomeni kaj dosti. Časi so se korenito spremenili, in to ne le glede na leto 1941, ko so zaradi japonskega napada na Pearl Harbour ZDA vstopile v drugo svetovno vojno, temveč tudi glede na leto 1951, ko so v San Franciscu podpisali sporazum med Japonsko in zavezniki, ki ne le, da je postavil temelje nadaljnjim odnosom med Tokiom in Washingtonom, temveč je močno zakompliciral tudi vprašanje Tajvana.
Zanimivo je tudi, da Abe ni prvi predsednik japonske vlade v Pearl Harbourju. Neposredno po podpisu sporazuma v San Franciscu se je tudi takratni premier Šigeru Jošida odločil, da se bo na poti domov ustavil na Havajih. Poveljnika ameriške pacifiške flote Arthurja Radforda je zaprosil, naj mu odobri obisk v njegovi pisarni. Ker so bila okna admiralove pisarne obrnjena prav proti pristanišču, kjer je bila potopljena ladja Arizona, je bilo srečanje na začetku zelo mučno.
Led je prebil šele Radfordov škotski terier, je Američan zapisal v svojih spominih. Ko je pes prišel do Jošide in začel vohljati njegove čevlje in hlače, je namreč japonski premier pojasnil, da si je tudi sam pravkar kupil dva mladička te pasme. Poimenoval ju je San in Fran, tako da ga bosta za vedno spominjala na uspešno podpisan sporazum, s katerim se začenja povsem novo obdobje v japonsko-ameriških odnosih.
Mediji kljub vsemu vztrajajo pri tem, da je Abe prvi japonski premier, ki je obiskal spominsko pokopališče, posvečeno žrtvam z Arizone, in povsem jasno je, da želijo ob tem poudariti bistveno razliko med tema dvema obiskoma. Jošida je na podlagi poraza cesarske vojske začenjal zavezništvo z vojnim sovražnikom, v katerem je bila Japonska dolgih sedem desetletij podrejena partnerka, medtem ko Abe v novih geopolitičnih okvirih odpira obdobje enakopravnih odnosov med državama, ki ju povezujejo skupni izzivi in ki sta bolj kot v preteklost zazrti v neposredno prihodnost.
Tega, da je ta skupni imenovalec predvsem Kitajska, ni bilo treba glasno izgovoriti. Čeprav je azijski zmaj za ZDA izziv na področju trgovine, za Japonsko pa izziv na vojaško-strateškem področju, je Abe s svojim odhodom v Pearl Harbour poslal sporočilo novo izvoljenemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, da lahko v vsakem trenutku računa nanj, če se bo odločil uresničiti del svojih predvolilnih groženj, ki jih je pošiljal Pekingu. Je pa japonski premier tokrat postavil pogoj: Washington mora Tokio sprejeti za enakopravnega partnerja. S tem se je končalo obdobje povojnega skrbništva.
Tajvan razglasili za »notranje vprašanje« Kitajske
Kitajska je to sporočilo tudi sama zelo dobro razumela. In povsem jasno ji je, kje je pri njej tista najbolj občutljiva točka, na katero bi utegnil pritisniti ameriško-japonski prst. Tajvan, seveda.
Vse od vojne, v kateri je Japonska leta 1895 premagala zadnjo kitajsko dinastijo Qing, pa vse do konca druge svetovne vojne, je bil Tajvan pod japonsko oblastjo. Ko je bila dežela vzhajajočega sonca leta 1945 poražena, so otok vrnili kvomintanški vladi Republike Kitajske. Ko je bila ta nato poražena v državljanski vojni z Mao Zedongovo Rdečo armado, pa je nastal vakuum v pravi opredelitvi tajvanskega statusa.
Sporazum iz San Francisca ni točno določal, pod čigavo oblast sodi Tajvan, ki so ga deset let prej odvzeli Japonski. Privrženci uradne neodvisnosti otoka se še danes sklicujejo na ta dokument in trdijo, da le ta ponuja pravno podlago za njihovo trditev, češ da Tajvan ni ne del LR Kitajske, pa tudi ne ozemlje pod oblastjo Republike Kitajske.
Ker je Amerika vztrajala pri tem, da je treba v San Francisco povabiti Republiko Kitajsko, Velika Britanija pa je zahtevala, da mora biti ena od držav podpisnic Ljudska republika Kitajska, so na koncu sklenili kompromis: povabili niso ne prve ne druge. Tajvan so razglasili za »notranje vprašanje« Kitajske, ne da bi ob tem točno opredelili, katere Kitajske, in tako je otok vse do danes ostal ena najbolj občutljivih točk tega območja, na kateri bi se kaj lahko začel nov oboroženi spopad, ki pa bi utegnil imeti hude posledice, kar zadeva svetovni mir.
Zato je letalonosilka Liaoning po tako imenovani »rutinski vaji« v Zahodnem Pacifiku zaplula okoli Tajvana, nato pa se je napotila v vojaško pristanišče na otoku Hainanu. »Grožnje naših sovražnikov so iz dneva v dan vse hujše,« je vse skupaj komentiral tajvanski obrambni minister Feng Shih-kuan. »Ves čas moramo biti v stalni bojni pripravljenosti.«
Ni treba posebej poudarjati, da lahko Tajvan to pripravljenost vzdržuje zgolj z nadaljnjim kupovanjem ameriškega orožja. Na to računata tako Trump kot Abe. Seveda vsak zaradi svojih razlogov, ki pa so zgolj posredno povezani z dogajanji pred sedmimi desetletji.
