Tiskane izdaje
Ko so davi objavili, da je preminil Fidel Castro, se je podrl svet starim generacijam Kubancev, ki so živeli od Revolucije tudi še potem, ko je od nje ostala samo še beseda. Od leta 1959 do zdaj se je ustvarila posebna kasta, ki še verjame v ideje in predvsem v dosežke svoje generacije. Povečini so stari, za njimi pa še vedno stoji edina res organizirana sila v državi, vojska, ki jo je že od časov vstaje proti Batistovi diktaturi vodil Fidelov brat Raúl, sedanji predsednik. Vojska nadzoruje vse, tudi turizem, vsa turistična industrija je v rokah obrambnega ministrstva.
Mladi Kubanci s Fidelovimi revolucionarnimi sanjami nimajo nič opraviti, nihče jih ni nikoli prepričal v verodostojnost Fidelovih gesel. Zanje so priseganja revoluciji samo še puhlice. Rodili so se, ko so Rusi že odšli in se je že začel razkroj. Poznali so revščino in potem še delitev na tiste, ki plačujejo z domači pesi in tiste, ki imajo devize in jim je na voljo skoraj vse.
V Miamiju se je po objavi novice o Fidelovi smrti začelo ljudsko rajanje, saj je tam marsikdo iz velike kubanske kolonije prepričan, da ga bo Donald Trump zdaj zdaj odpeljal v Havano in mu izročil oblast. Navsezadnje so floridski Kubanci desetletja skrbeli za preživetje svojih sorodnikov na otoku, prepričani so, da jim pripada, kar so pustili za seboj, ko so pred več kot pol stoletja odšli, hiše, tovarne, trgovine. Ameriški igralec Andy Garcia se je že pred četrt stoletja razglašal za prihodnjega kubanskega predsednika. Samoumevno se mu je zdelo, da njim, pregnancem in njihovim potomcem, pripada Kuba, odkoder so morali bežati.
Prve pregnance je Fidel poslal na sever kmalu po udaru, predvsem takrat, ko so Kubanci iz Miamija pod taktirko ameriške osrednje obveščevalne agencije CIA izvedli poskus izkrcanja v Prašičjem zalivu. Havanska vlada je razlastila ameriške in skupaj z njimi tudi kubanske lastnike zemlje, tovarn, hotelov in vsega drugega.
Drugi veliki val se je sprožil leta 1980, ko je čez pristanišče Mariel pri Havani odšlo kakšnih sto tisoč ljudi, Fidel pa jim je ob koncu z Američani dogovorjenega eksodusa spretno dodal najhujše kriminalce in najtežje bolnike iz psihiatričnih bolnišnic.
Največji val beguncev na sever so zabeležili v devetdesetih letih, v času revščine in lakote, ki ju je izzval odhod Rusov. Mladi Kubanci so si izdelovali nekakšne čolne na starih traktorskih zračnicah, koliko jih je ostalo v valovih, ne ve nihče. Tedanji eksodus je bil nadvse podoben sedanjim potovanjem Afričanov iz Libije na Lampeduso. Ustavili so ga šele Američani, ko so ustavili reko čolnov, prebežnike pa preusmerjali v Guantanamo.
Mladi Kubanci v Miamiju so prav tako zmedeni kot vrstniki v Havani ali Santiagu. V obljubljeno deželo so prišli, ker jim je Washington ponujal priložnost (to počne še dandanes), največ pa jih je v Združenih državah Amerike že rojenih. Dva Kubanca sta bila med predsedniškimi kandidati na seznamu republikanske stranke. Letos jih je s Kube pribežalo že 46.000, lani nekaj manj. Vsi hočejo izkoristiti neverjetne darove, ki jih že dolgo daje stric Sam, da bi nagajal Castrovemu režimu v Havani. Dom, zastonj učenje angleščine, zaposlitev, celo socialno zavarovanje, kakor ga običajni Američani niso deležni. S Trumpom bo takih darov konec, so prepričani mladi Kubanci v Miamiju in tudi tisti v Havani, zato tudi bežijo, radi bi prišli na sever še pravi čas.
Fidelova večplastna zgodba je neizbrisna
Fidel Castro vsekakor zapušča globoke sledi. S prizorišča se je umaknil že pred desetletjem, vseeno pa je ostal navzoč pri vsaki odločitvi. Pisal je svoj redni časopisni pogled na svet in domovino, njegovi komentarji o tem in onem (dobesedno o vsem je izrekal svoje mnenje) so poskušali vplivati na javno mnenje. Spomladi je sodeloval na partijskem kongresu, še vedno so ga slavili po božje, vendar nič več bogaboječe kot prej, ko je bil še na oblasti.
Enoznačno se o njem in njegovi zapuščini sploh ni mogoče pogovarjati, saj je v dolgi karieri ustvaril ali pa uničil marsikaj. Bil je velik akter na mednarodni sceni, eden izmed simbolov hladne vojne, pa veliki apostol Revolucije, ki jo je poskušal širiti po vsem svetu, ko je na vse konce sveta pošiljal svoje misijonarje.
Bil je vojskovodja, ki je pošiljal vojake na bojišča v Afriki in Srednji Ameriki, agente pa tudi povsod drugam. Kubanski vojaki so umirali v Angoli, njihove poveljnike, svoje generale, pa je dal potem Fidel ustreliti, češ da so ga izdali in si nagrabili veliko bogastvo. Posredi je bilo kubansko državno trgovanje z diamanti iz Afrike in z mamili iz Kolumbije (gibanje Farc, ki se zdaj spet pogaja z Bogoto,je vsekakor »Fidelovo dete«). Če ne bi bilo trgovine z mamili, bi Kuba v devetdesetih letih težko preživela čase »posebnega obdobja«, ki je sledilo razpadu Sovjetske zveze in odhodu Rusov, ki kar naenkrat niso več plačevali stroškov havanskega režima.
Če bi se Fidel usmeril v gospodarstvo in razvoj tako zavzeto, kakor se je v državno varnost in v mrežo agentov, bi bili mi najbolj razvita država na svetu, je pred leti, ko je Fidel že ležal v bolnišnici, ugotavljal eden izmed njegovih sodelavcev, zdaj že pokojni Luis Baez, ki je o Vrhovnem poveljniku napisal več kot dvajset knjig. Pisal je tudi o agentih, ki so jih Američani pošiljali na Kubo, pa o tistih, ki jih je Fidel pošiljal na sever.
Cia, ki je v času bojev na Sierri Maestri še podpirala in financirala Fidela, je v pol stoletja izvedla več kot 600 atentatov, poskusov umora, vsi po vrsti so spodleteli. Ko so v Miamiju po Fidelovi zaslugi (hvalil se je, kako od svojih ljudi izve vse o početju protirevolucionarjev na Floridi) zajeli pet kubanskih posebnih agentov, so jih v Havani nemudoma razglasili za junake in mučence. Naposled pa so jih Kubanci po dolgih letih v ječi dobili domov tako, da so jih zamenjali za ameriške agente na otoku.
Luis Baez je verjel v revolucijo tudi še potem, ko je bilo vsem jasno, da vse propada. Kot jezuitski učenec je ostal tudi zvest Fidelovim prvotnim zamislim. Tudi pol stoletja po prevzemu oblasti še vedno ni verjel komunistom, ki Fidela in njegovih bradačev niso podprli, ko so se borili na Sierri Maestri, tam sta Fidela obiskala samo dva partijska predstavnika, oba sta ostala v revolucionarnih vrhovih. Vse druge s partijskega vrha so izgnali, potem pa ime komunistična partija čez nekaj let na zahtevo iz Moskve vzeli zase.
Še bolj kot Luis Baez je bil Fidelu do konca zvest Gabriel Garcia Marquez. O svojem prijatelju Fidelu pa je bil pripravljen povedati kvečjemu kakšno anekdoto ali pravljico za lahko noč otrokom, nikoli pa ni ocenjeval političnih razsežnosti. Vsaj ne tako, kakor so si želeli na drugi strani, kjer so še naprej merili svet z očali iz časa hladne vojne.
Kuba danes
Nič na Kubi ni samo zgodovina, ker vse še vedno traja, prihodnost pa se je začela v devetdesetih letih, ko je bila zaprta pipa ruske nafte in nihče ni bil pripravljen plačevati kubanskega sladkorja, kakor so ga prej plačevali Rusi. Proizvodnje sladkorja je bilo postopoma konec, velike ribiške ladje so dali v razrez, ker zanje ni bilo nafte, sladkorne plantaže so opuščali, nastopila je kriza električne energije, saj so bili sladkorni mlini hkrati lokalne elektrarne.
Fidel je bil primoran odpreti otok turizmu in Američani so naposled dovolili svojim Kubancem pošiljati denar svojcem. Takrat sta začeli nastajati dve plasti prebivalstva. Na eni strani reveži brez svojcev v Miamiju, ki jim lahko priskoči na pomoč samo prostitucija, na drugi tisti, ki so jih in jih še preživljajo sorodniki. Plače nekoč dobro šolanih strokovnjakov (šolstvo je zadnje desetletja padlo v črno luknjo) so tako nizke, da marsikje ne dosežejo napitnine, ki jo dobi natakar v baru ali kabaretu v enem samem dnevu.
Hude stiske je znal vendarle reševati Fidelov učenec Hugo Chávez, prevzel je skrb za nafto, plačeval je tisoče kubanskih strokovnjakov, ki mu jih je poslal Fidel. Obljubil je tudi nove telekomunikacije, Kubanci so se veselili medmrežja, ki je zanje še vedno nedostopno. Nič od tega se ni zgodilo, polkovnik je umrl, njegov nespretni naslednik Maduro pa vse zapravil.
Učitelji, zdravniki pa tudi inštruktorji in agenti, ki so pazili na polkovnika Cháveza in zdaj pazijo na Madura, so pomagali venezuelskemu režimu pripeljati barko v viharne vode, zdaj pa bežijo v Miami.
Bistven premik je Kuba doživela, ko se je s pomočjo Vatikana in papeža Frančiška dokopala do otoplitve odnosov z Združenimi državami Amerike. Prav Američani so z blokado Kube pol stoletja skrbeli za preživetje režima bratov Castro. Kaj se bo zgodilo, ko bo v Washingtonu prevzel oblast Donald Trump, pa Kubanci še ne vedo.
***
Preberite še
• Portret Fidela Castra iz leta 2008, ko je tudi formalno prepustil vodenje države mlajšemu bratu. Portret izpod peresa Delovega nedanjega dopisnika s Kube Toneta Hočevarja je bil objavljen v Sobotni prilogi.
• Arhivski blog Svet in posvetno, v katerem je Tone Hočevar avgusta letos analiziral položaj na Kubi in Castrov vpliv v času praznovanja njegovega 90. rojstnega dne.
• Analizo naše sodelavke Zorane Baković o kitajsko-japonskem naložbenem prerivanju na komunističnem otoku v Karibskem morju.
• Poglejte tudi fotogalerijo Castrova Kuba.
