Tiskane izdaje
Tako je pred letnim sestankom petih državnih oziroma vladnih voditeljev, ki so se včeraj zbrali v mestu Xiamen na jugu Kitajske, predvidel prihodnost bloka Jim O'Neill, ki je leta 2001 kot eden vodilnih ljudi Goldman Sachsa sestavil začetnice Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske v prepoznavno kratico Bric.
Južna Afrika se je pridružila skupini rastočih gospodarstev osem let pozneje in O'Neill je priznal, da se mu takšna širitev takrat ni zdela smiselna, ker se je gospodarstvo Kitajske vsake štiri mesece povečalo za ves južnoafriški bruto družbeni proizvod. Pokazalo se je, je povedal O'Neill, da je tudi ta država pomembna za družbo velikih; če ne zaradi drugega, je pomembna zaradi visoko usposobljenih državnih uslužbencev, ki lahko zagotovijo kakovostno izvajanje Bricsovih načrtov na afriških tleh.
Ekonomski interesi
Kitajski predsednik Xi Jinping je že na tem srečanju voditeljev nameraval spodbuditi nadaljnjo širitev bloka. Med kandidati za nove članice so pravzaprav države, skozi katere bosta potekala (gospodarski) pas in (svilna) pot. Toda zamisli o ustvarjanju večje skupine, poimenovane Brics Plus, so nasprotovale druge države, zlasti Indija, ki ji je vse manj všeč kitajska prevlada v bloku in ni pripravljena sprejeti pridružitve Pakistana kot enega najbližjih strateških zaveznikov Pekinga.
Medtem ko so se indijski in kitajski vojaki do prejšnjega tedna gledali (ter občasno pretepali s pestmi in palicami) na himalajski planoti Doklam, sta se New Delhi in Peking pogajala o tem, kako spet postaviti ekonomske interese nad politične nesporazume.
Dve strani ogledala
Za Xi Jinpinga je namreč izvedba srečanja voditeljev v Xiamenu letošnji najpomembnejši večstranski dogodek. Na njem mora potrditi položaj svetovnega voditelja, da bo kmalu zatem na 19. kongresu komunistične partije, ki se bo začel 18. oktobra, lahko prevladoval na notranjepolitičnem odru. Brics in partijski kongres sta namreč dve strani ogledala, v katerem se opazuje najbolj avtoritarni kitajski voditelj po Mao Zedongu.
V mednarodni javnosti Xi sistematično ustvarja ugled nosilca ravnotežja med različnimi razvojnimi modeli pa tudi razvojnimi hitrostmi, prav Brics pa dokazuje, da je s kitajskimi koncepti nove bančne ureditve ali nove trgovinske oziroma monetarne prakse mogoče uspešno povezati ne samo oddaljene celine, ampak tudi različne ideološke sisteme.
Kar bodo dosegli v okviru Bricsa, bo mogoče uporabiti kot pomemben dokaz uspešnosti Xijevega koncepta nove notranje preobrazbe, o kateri bodo razpravljali na partijskem kongresu. Velik del notranje politike na Kitajskem, kakor tudi povsod drugod, je kadrovsko razporejanje, ki bo eno najpomembnejših vprašanj pod streho Velike palače ljudstva, v kateri tradicionalno prirejajo vsa velika partijska srečanja.
Prepoznavno geslo
Toda ko poskuša nekdo vladati Kitajski tako kakor Xi Jinping ali kakor si je nekoč to državo podredil Mao, mora imeti geslo, v katerem bo največji del prebivalstva prepoznal svoj interes. Za Mao Zedonga je bil to razredni boj. Za Deng Xiaopinga gospodarske reforme. Za Xi Jinpinga je to globalizacija. V vseh treh primerih je bila in za vedno ostaja na čelu komunistična partija s temeljno nalogo dvigniti državo iz zaostalosti. Ko je Xi med pripravami na partijski kongres napovedal, da je prednostna naloga notranje politike popolno izkoreninjenje revščine do leta 2020, se je to posredno nanašalo tudi na kitajsko zunanjo politiko. Na Kitajskem še vedno več kakor 55 milijonov ljudi živi pod pragom revščine, ki jo uradno definirajo z letnimi prihodki v vrednosti 2300 juanov (manj kakor 300 evrov). Če bi hoteli ta del prebivalstva dvigniti na raven »srednje razvitosti«, je nujno treba poskrbeti za uspeh globalizacijskih projektov, kakršna sta pas in pot, ter ohraniti platforme za večstransko sodelovanje, kot je Brics.
Kitajska lahko z uveljavitvijo koncepta globalizacije zagotovi stabilno, čeprav nekoliko upočasnjeno stopnjo gospodarske rasti, kar je temeljni pogoj za vse njene notranje razvojne programe. Zato sta Brics in partijski kongres res tesno povezana.
Toda na tem srečanju voditeljev se morda bolj kakor na kateremkoli do zdaj postavlja vprašanje, kakšno pot bo izbral Brics: si bo res prizadeval, kakor je predvidel Jim O'Neill, da bi postal klub dinamičnih in predvsem navdušenih gibal gospodarskega razvoja, ki bo presegel skupino G7, ali bo dopustil, da bo dokončno razpadel, obremenjen zaradi tekmovalnosti med Kitajsko in Indijo, saj jo bo težko odpraviti samo s trgovinskimi ali naložbenimi dogovori?
Eden od najbolj upravičenih argumentov, na katere se sklicujejo kritiki Bricsa, je poudaril O'Neill, je prav nesporna kitajska prevlada. Kitajsko gospodarstvo je dejansko večje od bruto družbenega proizvoda Brazilije, Rusije, Indije in Južne Afrike skupaj, poleg tega, kakor je poudaril Mednarodni denarni sklad, je Kitajska tudi zunaj tega bloka postala največji izvoznik v vsaj 70 držav.
Zato je vprašanje Bricsove prihodnosti pravzaprav tudi vprašanje nove razvojne dobe globalizacije. Nazadnje je pomembno to, ali bo mogoče najti formulo za enakopravnejše sodelovanje pri ustvarjanju nove svetovne ureditve. Če bo to mogoče doseči, bodo verjetno tudi v vsaki državi lažje našli model, ki bo resnično izkoreninil revščino in vse oblike razvojne diskriminacije. Je to utopija? Ne glede na to, ali je ali ni, jo je treba poskušati uresničiti.
