Tiskane izdaje
Združeni narodi so čedalje bolj prepričani v to, da človeštvo zmaguje v boju proti revščini. Delež revnih ljudi na planetu se je v zadnjega četrt stoletja zmanjšal za več kto polovico. V prihodnjih petnajstih letih bi svetovna organizacija s tem problemom rada opravila za vselej. Toda nobenega jamstva ni, da se bo število revnih v prihodnosti zmanjševalo tako hitro, kot se je doslej.
Svetovni voditelji so med srečanjem v New Yorku konec prejšnjega tedna potegnili črto pod milenijskimi razvojnimi cilji in jih zamenjali z novim, daljšim seznamom prioritet, s katerimi bodo do leta 2030 poskušali dokončati delo, ki so ga začeli ob prelomu tisočletja. V Organizaciji združenih narodov (OZN) verjamejo, da lahko mednarodna skupnost v prihodnjih 15 letih ne le zmanjša, temveč povsem odpravi absolutno revščino v svetu. Pogoj za to je predvsem napredek in gospodarska rast tistih držav, kjer živi največji delež podhranjenih ljudi na svetu.
Zgornja meja absolutne revščine je določena pri 1,25 ameriškega dolarja na dan. Izračunana je na podlagi povprečja zgornjih meja absolutne revščine v 15 najmanj razvitih državah sveta glede na leto 2005. Način, kako je zgornja meja definirana, seveda močno vpliva na to, kako razumemo revščino in procese, v katerih ta nastaja. Pomembno je vedeti, da nobena definicija ni dokončna in da vsaka, kot so zapisali v Financial Timesu, povzroča, kot temu pravijo strokovnjaki, občutek »lažne točnosti«. Zgornja meja absolutne revščine je predvsem orodje za usmerjanje politične razprave, iskanje rešitev ter merjenje sprememb skozi čas, nikakor pa ni relevanten odsev resničnega življenja. Kot vsako statistiko jo je možno zlorabiti; v eno ali drugo smer.
Rast kot gonilo napredka
Ko torej govorimo o koncu absolutne revščine, ki smo mu menda bliže kot sploh kdaj v zgodovini, govorimo o statistiki. In ta dejansko kaže na neverjeten napredek. Delež ljudi v razvijajočem se svetu, ki živijo z manj kot 1,25 dolarja na dan, se je v zadnjih dveh desetletjih zmanjšal za več kot polovico. Milenijski razvojni cilji pri tem, poleg tega da so državam ponudili neke hipotetične okvire delovanja, sami po sebi niso odigrali bistvene vloge. Ključno vlogo gre pripisati gospodarski rasti − kar je razvidno predvsem v hitro rastočih ekonomijah, kot sta Kitajska in Brazilija. Delež revnih v razvijajočem se svetu se je zmanjšal predvsem zaradi tega, ker se je rast povečala (v zadnjih petdesetih letih se je v povprečju gibala med štirimi in šestimi odstotki na leto).
Pomembno vlogo je odigrala tudi večja enakost. Kot so že pred časom ugotavljali pri Economistu, enoodstotni dvig prihodkov v najbolj neenakih družbah zmanjša število revnih za samo 0,6 odstotka; v najbolj enakih družbah delež revnih v istem primeru upade za več kot štiri odstotke.
Predvsem zato, ker je bilo toliko od zabeleženega napredka v zadnjih desetletjih skoncentriranega na Kitajski in na njenem neverjetnem gospodarskem razcvetu, se upravičeno pojavljajo skrbi, da bo dvigovanje naslednje – še zadnje – milijarde ljudi iz primeža absolutne revščine bistveno težje, kot je bilo to pri milijardi, ki jo je gospodarski napredek iz revščine potegnil v zadnjih 25 letih. Razvoj, kot ga je bilo mogoče videti na Kitajskem, bo v tako kratkem časovnem obdobju težko ponoviti v Indiji in v nekaterih afriških državah. Hkrati je treba upoštevati, da kar 400 milijonov najrevnejših prebivalcev Zemlje živi znotraj konfliktnih območij, kjer je malo upanja, da se bodo razmere v prihodnjih 15 letih drastično izboljšale.
Pomembno spremembo bo predstavljala tudi navzgor popravljena zgornja meja absolutne revščine, ki jo bo Svetovna banka v kratkem zvišala na 1,90 dolarja na dan, kar bo najverjetneje − vsaj statistično gledano − v revščino pahnilo na milijone dodatnih ljudi.
Povezovanje ciljev med sabo
Avtorji seznama 17 trajnostnih razvojnih ciljev (TRC), ki vsebuje 169 različnih zavez, kljub vsemu verjamejo, da jim podvig lahko uspe. Nekateri od njih, kot piše ugledna ameriška publikacija Lancet, kritično gledajo na preteklost, prepričani, da bi se pred 15 leti dalo storiti več. »Milenijski cilji zagotovo niso bili dovolj ambiciozni. Niso izkoristili intelektualnih in moralnih resursov držav, tako kot bi bilo treba. A so kljub vsemu dosegli izjemne rezultate,« pravi Macharia Kamau, veleposlanica in stalna predstavnica Kenije v OZN in ena od soavtoric skupne agende TRC. Proces nastajanja milenijskih ciljev je bil popolnoma drugačen, bistveno bolj tehnokratski. Pri sestavljanju novega seznama ciljev se je, nasprotno, razmišljalo bolj celostno. Osnovni namen je bil slišati in upoštevati mnenja in komentarje ključnih deležnikov vseh starosti, z različnih ravni družbe in socioekonomskih ozadij, s podeželskih in urbanih okolij.
Prav poseben poudarek je bil namenjen povezovanju različnih ciljev med seboj. Da jih bodo vlade lahko uresničile, bodo morale delovati multidimenzionalno in k izzivom pristopati z različnih zornih kotov. Po besedah Jeffreyja Sachsa, profesorja na Univerzi Columbia in posebnega svetovalca generalnega sekretarja OZN na področju trajnostnega razvoja, to utegne biti težko, »bistveno težje kot pa imeti posamezna ministrstva za uresničitev vsakega od ciljev posebej«.
Nekatere strovnjake skrbi, da je agenda preveč kompleksna in da se od držav v določenih primerih pričakuje preveč. Pomisleki se pojavljajo predvsem glede financiranja nekaterih ciljev, zlasti na področjih, ki zahtevajo učinkovito delovanje javnih servisov.
Uresničevanje zavez
Eno takšnih je zdravstvo. Med osrednje zaveze na tem področju so Združeni narodi uvrstili tudi zagotavljanje univerzalno dostopnega zdravstvenega varstva, niso pa povedali, kako bo ta zaveza uresničena. Posledično se porajajo vprašanja tudi pri uresničevanju zavez, ki so neposredno vezane na univerzalen dostop do zdravstvenih storitev.
Financiranje zdravstvenih sistemov znotraj posameznih držav po Sachsovih besedah predstavlja eno od ključnih ovir pri zagotavljanju večje zdravstvene varnosti. »Če hočemo uresničiti nekatere zaveze, denimo zmanjšanje umrljivosti otrok, mlajših od pet let, bomo potrebovali nove mehanizme za financiranje zdravstvenih sistemov.« Toda, kot sam pri sebi ugotavlja, se o tem še nihče ne pogovarja.
