Tiskane izdaje
Ruski vojaki so svoje manevre ob vzhodnih ukrajinskih mejah praktično začeli aprila, ko je bilo nasilje med ukrajinskimi vladnimi enotami in »proruskimi separatisti« na vzhodu države na vrhuncu. Dokler ni ukrajinska armada, ki je v teh bojih utrpela hude izgube, v začetku septembra sklenila premirja z »uporniki«, so tako v Kijevu kot na Zahodu ruskega predsednika ves čas zmerjali, da so manevri ruske vojske tik ob meji in v neposredni bližini bojev med Ukrajinci nedopustna provokacija. Hkrati so ga obtoževali, da se ruski vojaki skrivaj bojujejo na strani proruskih uporniških sil in da Rusija upornike podpira s pošiljkami orožja, kar so v Kremlju ves čas zanikali.
Napovedani umik ruskih vojakov z vzhodnih ukrajinskih meja je po mnenju večine opazovalcev zato zelo obetaven znak. Nakazoval naj bi pripravljenost na popuščanje napetosti, kar nikakor ni nepomembno pred začetkom azijsko-evropskega vrha (Asem), ki bo danes in jutri potekal v Milanu. Med vrhom naj bi se v petek srečala tudi predsednika Putin in Porošenko, sestanek, ki se ga bodo udeležili tudi nekateri ključni evropski politiki, pa naj bi bil po napovedih ukrajinskega predsednika dobra priložnost tudi za rešitev plinskega spora med Moskvo in Kijevom, zaradi katerega se Ukrajina s približevanjem jeseni hitro lahko znajde v hudih težavah.
Da bi bilo po vseh zaostrovanjih med Rusijo, ZDA in EU, ki so ob ukrajinski krizi na trenutke že dobila razsežnosti prave hladne vojne, smiselno umiriti napetosti, sta se ta teden med srečanjem v Parizu strinjala tudi zunanja ministra ZDA in Rusije. John Kerry se je zavzel za konec spopadov okrog letališča v Donecku, za umik vseh tujih enot in za izpustitev vseh talcev, Sergej Lavrov pa mu je odgovoril, da je Rusija pripravljena konstruktivno sodelovati povsod, kjer je to mogoče, tam, kjer še vedno obstajajo nepremostljive razlike, pa je po njegovem treba poiskati rešitve, ki bodo pravično upoštevale interese vseh strani. Pri tem mora biti na iskanje kompromisov seveda v prvi vrsti pripravljena Ukrajina, kajti kriza je po ruskem prepričanju še vedno predvsem njen notranjepolitični problem.
Velika diplomatska igra
Velesili, če prav razumemo njune poteze, torej poskušata umiriti žogico, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da je kriza že končana, kaj šele rešena. Preden bi kdo v EU začel razglabljati o uspehu gospodarskih sankcij, ki da so Putina prisilile k umiku vojske, bi se bilo zato najbrž pametno vprašati, ali ne gre zgolj za taktično potezo ruskega predsednika, ki je Zahodu do zdaj dal že zelo poučno lekcijo o realpolitiki. Krim je namreč znova ruski, kar pomeni, da ostaja latenten konflikt, okrog katerega še zdaleč ni bila izrečena zadnja beseda, tista velika diplomatska igra z Rusijo, v kateri so vkalkulirana tudi vsa velika tveganja morebitnih »širitev« proti vzhodu, pa se v resnici šele začenja. V njej bosta Zahod in Vzhod očitno merila moči tako vojaško kot pri energentih, plinu, plinovodih, iskanju novih, četudi zgolj simboličnih zaveznikov (na kar kaže tudi Putinov obisk v Srbiji tik pred njegovim odhodom v Milano) ter pri poskusih svojega obvladovanja Ukrajine. Vprašanje, ali bo ukrajinska ustava centralistična ali pa bo s federalno zasnovo, pri kateri vztraja Kremelj, nekoč v prihodnosti morda omogočila tudi odcepitev »Nove Rusije«, zato ni nič manj ključno od tistega tehtnega ravnovesja, ki ga bo Kijev očitno moral vzpostaviti med svojo prozahodno evropsko usmeritvijo in vsaj kolikor toliko znosnim sodelovanjem z rusko evrazijsko zvezo. Če seveda noče tvegati dokončnega razpada države.
Seznam vseh odprtih vprašanj, ki se pojavljajo ob ukrajinski krizi, je seveda še zelo dolg, vložki pa zelo visoki. Kajti kriza je do zdaj pokazala predvsem to, da Zahod z ZDA in Natom na čelu ni vsemogočen in da ruskih argumentov, ko gre Kremlju za obrambo še zadnjih ostankov interesnega vpliva nekdanje velesile, ne kaže kar tako podcenjevati. Rusija je navsezadnje še vedno jedrska velesila, Evropa, ki se je ob ukrajinski krizi, upamo, zbudila iz svojih sanj o nekakšni samoumevni »demokratični širitvi brez meja«, pa je bila prisiljena spoznati, da bo vsem spremembam navkljub še vedno morala živeti z mislijo na veliko sosedo.
Bilanca krize s tem seveda še ni dokončna, vseeno pa bi bilo vsaj v Evropi pametno zgrabiti priložnost, ki se je po vseh zaostrovanjih ponudila z ruskim korakom nazaj, in jo izkoristiti za nujno stabilizacijo še vedno zelo napetih razmer ter za resen začetek diplomatskega reševanja problemov. Če so v Kijevu seveda sposobni dojeti pat pozicijo, v kateri so se znašli v marsičem tudi po svoji krivdi, in pomembnost trenutka.
