Čigava bo kapa sveta

Toplo ozračje in hladna vojna­ sta oživila tudi tekmo­ za Severni tečaj in naravna­ bogastva,­ ki se skrivajo v Arktičnem­ oceanu.­ V ameriški­ reviji­ ­Foreign Policy so pred kratkim­ zapisali, da je območje, na katerem je četrtina preostalih svetovnih zalog nafte in zemeljskega plina, postalo pravo »križišče tehničnega vohunjenja«.

»Če je bil med hladno vojno Dunaj križišče človeškega vohunjenja, lahko zdaj utemeljeno rečemo, da je Arktika postala križišče tehničnega vohunjenja,« je James Bamford ugotavljal v članku, v katerem je opisal, kako so v zadnjih letih na skrajnem severu zemeljske poloble države, ki mejijo na Arktiko, začele graditi vohunsko mrežo, v katero so vključeni sateliti, špijonska letala, težko opazne podmornice in prisluškovalna oporišča. Ameriški sateliti vsake pol ure preletijo Arktiko, Nato pa je lani zaznal trikrat več preletov ruskih letal čez to območje kakor leto pred tem.

Obnovljena hladna vojna med Rusijo in Zahodom je oživila tudi napetosti in vojaško napenjanje mišic na »nikogaršnjem« ozemlju oziroma zamrznjenem morju, ki obkroža Severni tečaj. Trenja so se pojavljala še pred začetkom ukrajinske krize, saj so se v državah, ki mejijo na Arktiko, zavedli, do kakšnega bogastva jih lahko privede globalno segrevanje. Po podatkih ZDA se severno od arktičnega kroga skriva kar 15 odstotkov svetovnih zalog nafte in 30 odstotkov zemeljskega plina. Ta naravna bogastva postajajo vse bolj dostopna zaradi čedalje tanjše ledene skorje, ki je padla v »spiralo smrti«, kakor se je izrazil profesor Peter ­Wadhams z Univerze v Cambridgeu.

Brez ledu

Oleg Anisimov z ruskega državnega hidrološkega inštituta v Sankt Peterburgu je na začetku leta izjavil, da se je ledena skorja v zadnjih letih zmanjšala za 13,7 odstotka. »Do sredine stoletja je lahko celoten Arktični ocean brez ledu,« je februarja povedal Anisimov za časnik Siberian Times. Napovedi znanstvenikov se precej razlikujejo. Nekateri trdijo, da bo led zdržal še do konca stoletja, medtem ko so raziskovalci ameriškega centra za raziskave atmosfere in dveh ameriških univerz že konec leta 2006 ocenili, da bo leta 2040 Severno ledeno morje plovno tudi pozimi.

To je dobra novica za ladijske prevoznike, ki se že od 16. stoletja trudijo, da bi odkrili tako imenovani severozahodni prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. Našli so ga šele v drugi polovici 19. stoletja, a je bil zaradi nemogočih vremenskih razmer delno ploven le kak dober mesec v letu, zato je prišel prav le v času druge svetovne vojne. A globalna otoplitev bo odprla novo možnost, po kateri bi ladja, namenjena iz Nemčije na Aljasko, ki mora zdaj pluti skozi Panamski kanal, prihranila kar 60 odstotkov poti. Devetdeset odstotkov blaga potuje po svetu z ladjami, in ker sta Sueški in Panamski prekop že zdaj premajhna, svetovni ladijski promet pa se dvakrat poveča vsakih deset do petnajst let, bo pomembno, kdo nadzira plovbo v arktičnih vodah.

Spori tudi med zaveznicami

To vprašanje je že večkrat zanetilo spore med sicer tesnimi zaveznicami Kanado in ZDA. V Kanadi so prepričani, da je morje, ki obkroža njihov arktični arhipelag otokov, njihova teritorialna voda. V Washingtonu pa tudi v Bruslju se s tem ne strinjajo in zahtevajo, da imajo plovne poti v Severnem ledenem morju status mednarodnih voda. Zaradi tega so med uradnimi predstavniki obeh držav že nastali pravi besedni spopadi, v Ottawi pa so še posebej jezni na prijatelje v Washingtonu, ki jim po severozahodnem prehodu nenapovedano pošljejo kako jedrsko ­podmornico.

Čeprav jo je Kanada že leta 1907 hotela razglasiti za svoje ozemlje, je dve leti kasneje ameriški raziskovalec Robert Peary, prvi tujec, ki se je prebil do Severnega tečaja, tam pustil sporočilo, da je »formalno prevzel posest nad celotno regijo v imenu predsednika ZDA«, Sovjetska zveza pa je leta 1926 objavila suverenost nad ozemljem med njenimi severnimi mejami in Severnim tečajem, Arktika še danes ne pripada nikomur.

Prvo mednarodno zakonodajo o ozemeljskih vodah, ki je opredeljevala tudi pravice držav v polarnem pasu, so Združeni narodi sprejeli leta 1958, od arktičnih držav je ni ratificirala le Islandija. Sedanjo ureditev določa konvencija o morskem zakonu (Unclos), ki so jo leta 1982 sprejeli po najdaljših pogajanjih v zgodovini ZN. Ta tako kot običajno mednarodno pravo pravi, da si država lahko lasti le 200 navtičnih milj (370 kilometrov) morja od svoje obale, lahko pa zaprosi za nadzor nad večjim delom morja in njegovega dna, če lahko znanstveno dokaže, da so podvodni grebeni naravno nadaljevanje kopnega.

Vprašanja suverenosti

Ob Arktičnem oceanu leži šest držav, Danska (prek svoje avtonomne »kolonije« Grenlandije), Islandija, Kanada, Norveška, Rusija in ZDA, ki morajo posebni komisiji OZN predložiti tovrstne zahteve v desetih letih po ratifikaciji konvencije. ZDA so zavrnile sprejetje Unclosa, saj administracija republikanskega predsednika Ronalda Reagana ni hotela priznati mednarodnega sporazuma, ki bi imel prevlado nad nacionalnim pravom. Njegov demokratski naslednik Bill Clinton je sicer podpisal konvencijo, a je zaradi republikanskega nasprotovanja kongres še ni ratificiral. Prva je leta 1996 to storila Norveška, ki je deset let kasneje v dopisu komisiji ZN zahtevala nadzor nad še tremi kraki ozemlja, ki pa ne segajo do Severnega pola. A to se lahko še spremeni, saj države, ki so do roka poslale dokumente, te lahko še dopolnijo. Prve zahteve so leta 2001 v New York poslali Rusi, ki so ratificirali­ Unclos leta 1997.

V Moskvi trdijo, da je ogromen podvodni greben, 1500 kilometrov dolg Hrbet Lomonosova, ki se dviga­ do štiri kilometre nad morskim dnom, naravni podaljšek ruskega ozemlja in je zato skoraj polovica Arktike ruska. Podobne argumente so predstavili Danci, ki so ratificirali konvencijo leta 2004, le da so v dokumentih, ki so jih poslali na ZN, zapisali, da je hrbet, ki je dobil ime po velikem ruskem znanstveniku Mihailu Lomonosovu,­ ­pravzaprav podaljšek­ ozemlja Grenlandije. O tem, da je Arktika njihova, so trdno prepričani tudi v Ottawi, kjer so že leta 2007 razglasili Božička za kanadskega državljana, začeli pripravljati redne vojaške vaje na Arktiki, njihov premier Stephen Harper pa je izjavil, da bo njegova država tudi z vojaško silo zagotovila suverenost nad Arktiko.

Kriza kot dobra novica

Glede na dosedanjo hitrost dela bo komisija ZN, v kateri je 21 geo­logov, geofizikov in hidrologov, še dolgo odločala o ozemeljskih težnjah arktičnih držav. Medtem te v regiji ne bodo gradile le vojaških oporišč in vohunskih postaj, še večja nevarnost za človeštvo so njihovi načrti za črpanje nafte in zemeljskega plina, so prepričani okoljevarstveniki. Te je pred kratkim razbesnela še ena prelomljena obljuba ameriškega predsednika Baracka Obame, ki je med predvolilno kampanjo leta 2008 zagotavljal, da ne bo odpravil ultimata na črpanje nafte ob obalah, potem pa je njegova administracija pred dnevi dovolila družbi Shell postaviti platforme v Čukotskem morju, čeprav se je pred nekaj leti med njihovim poskusnim obratovanjem skoraj zgodila katastrofa zaradi plavajoče ledene plošče.

Nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin je že novembra 1999 dal dovoljenje Gazpromu za črpanje južno od arhipelaga Nova zemlja, toda zaradi tehničnih zapletov so Rusi prvo arktično nafto zajeli šele leta 2013. Padec svetovnih cen nafte je bil dobra novica za okoljevarstvenike, saj se zaradi težavnih pogojev na Arktiki ne izplača črpati, če je cena za sod nižja od sto oziroma 120 dolarjev. Chevron je zaustavil vrtanje v kanadskem Beaufortovem morju, norveški Statoil se je odpovedal črpanju v Barentsovem morju, ameriške sankcije proti Rusiji pa so preprečile ExxonMobilu, da bi pridobival nafto z ruskim partnerjem Rosneftom v Karskem morju.

Črpanje v arktičnih pogojih je zelo nevarno, saj je težko odpraviti posledice morebitnih nesreč. Ameriški nacionalni svet za znanstvene raziskave je lani v študiji ugotovil, da »tveganje izlitja nafte ogroža arktične narode in njihove sosede«, okoljevarstveniki pa se bojijo, kaj bi se v primeru katastrofe zgodilo s favno in floro, zlasti pa s tisoči kitov, ki so že tako ogroženi. »Ta bitja imajo v lasti ta še nikoli plovna morja,« je v dnevnik zapisal slavni pisatelj Arthur Conan Doyle, ko je februarja 1880 kot 20-letni študent medicine na krovu kitolovca Hope zdravil mornarje sredi arktičnih morij. Danes »imeti v lasti« morje pomeni, da si ga lastijo države in ga prodajajo naftnim družbam, je pred kratkim sarkastično ugotovil znani fotograf polarnega sveta in avtor knjige Glasovi Arktike: upor na skrajni točki Subhankar ­Banerjee.