Tiskane izdaje
Bruselj − Severnoatlantsko zavezništvo, ki se med ukrajinsko krizo na novo osmišlja in vrača h svojim koreninam − skupni obrambi −, bremeni vprašanje, kako bo v novih okoliščinah še lahko izvajalo politiko širjenja.
Da bi države iz postsovjetskih prostranstev na čelu z Ukrajino in Gruzijo začele vstopati v Nato, je videti nepredstavljivo. Takšno razumevanje položaja ni novost. Že na Natovem vrhu v Bukarešti leta 2008 (pred gruzinsko vojno), ki bo po zaslugi kaotičnega poteka šel v zgodovinske knjige, sta se nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Jacques Chirac uspešno postavila po robu želji Georga Busha, da bi Tbilisi in Kijev vstopila v akcijski načrt za članstvo. Kljub temu so se voditelji na vrhu strinjali, da bosta obe državi nekega dne postali članici zavezništva.
Žrtev negotovosti glede prihodnje politike odprtih bi utegnila postati Črna gora. Črnogorska delegacija je z vrha Nata septembra lani v Walesu odšla zadovoljna. Vabila za vstop v Nato sicer ni dobila, a voditelji 28 članic so odločanje prepustili zunanjim ministrom. Rok je konec letošnjega leta in Podgorici ne bi bilo treba čakati na naslednji vrh Nata, predvidoma julija prihodnje leto v Varšavi. Četudi Črna gora v uradnih nastopih dobiva pohvalo za pohvalo, je v zakulisju več črnogledosti.
Francoski predsednik François Hollande je marca, v kontekstu odnosov z Rusijo, nepričakovano razglasil, da Pariz zavrača vstop novih članic. Po drugi strani je nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier prejšnji teden načeloma podprl črnogorsko članstvo, če se bodo pogovori o še odprtih vprašanjih razpletli pozitivno. Glede odločitve zunanjih ministrov je še vse odprto. Tako je v taboru zagovornikov vabila ducat držav. Tradicionalnim zagovornicam, novinkam na čelu s Slovenijo in Hrvaško, sta se v zadnjem času pridružili še Kanada in Italija.
Toda: ključno besedo bodo imeli največji. V Washingtonu se glede decembrskega vabila še niso izrekli. Glede napredka Črne gore se postavlja še nekaj vsebinskih vprašanj. Vprašanje organizacije obveščevalnega sektorja je vsaj za silo pod streho, zagotovljeno naj bi bilo hitrejše upokojevanje starejšega kadra za njegovo prenovo. Med drugim je bilo »na tapeti« ravnanje z varnostno kočljivimi informacijami, ki krožijo znotraj Nata. Predvsem v medijskih zapisih se veliko namiguje, da je v ozadju zadržkov vloga ruskih obveščevalcev v Črni gori.
Dvomljivci v zavezništvu opozarjajo na razmeroma nizko naklonjenost črnogorskega javnega mnenja članstvu v Natu. Zagovarja ga le okoli štirideset odstotkov volilnega telesa. Med zagovornicami Črno gore je argument velikih, da bi morali število zagovornikov spraviti čez polovico neutemeljeno. Bolj logično da bi bilo, da bi se z javnim mnenjem ukvarjali šele, ko bi Črno gora dobila vabilo. Podobno je bilo tudi v Sloveniji, kjer so se volivci na referendumu kljub dvomom v javnem mnenju prepričljivo odločili za članstvo.
Zagovorniki črnogorskega članstva poudarjajo regionalni argument. »To bi bil uspeh za vse na Balkanu. Pokazalo bi se, da politika odprtih vrat deluje in da država lahko napreduje, če izpolnjuje pogoje,« je o vstopu Črne gore kot zapolnitvi jadranske vrzeli povedal visok diplomat en od članic. Tudi zadnji dogodki v Makedoniji da opozarjajo, da položaj v regiji še zdaleč ni dober, saj se razmere lahko hitro poslabšajo in da Balkan ostaja nedokončan posel. »Zaradi Ukrajine je središče zanimanja seveda drugje,« je ocenil.
Odločitvi o Črni gori se pripisuje tudi pomen v širšem kontekstu odnosov z Rusijo. »Bila bi sporočilo Moskvi, da v novem varnostnem okolju politika odprtih vrat še velja,« je opozoril diplomat. Med argumenti dvomljivcev je, da je za Črno goro članstvo odveč, saj bo Nato že tako skrbel za njeno varnost. Poleg tega se postavlja vprašanje, kaj bi Črna gora sploh dala zavezništvu. Po treh širitvah od leta 1999, med katerimi je vstopilo dvanajst nekdaj socialističnih novink med Baltikom, Jadranom in Črnim morjem, je pogost očitek o »preveliki gneči za mizo«.
Po zmogljivostih od novink izstopa le Poljska. Litva in Latvija, ki sta med ukrajinsko krizo med najbolj glasnimi, namenjata za obrambo manj kot odstotek BDP. Kljub zavezam iz Walesa, po katerih bi članice morale ustaviti padanje izdatkov za obrambo, je slovenski obrambni proračun padel pod odstotek BDP. Od tega gredo več kot tri četrtine za plače in le nekaj odstotkov za naložbe. Druge manjše članice, denimo Portugalska, lahko s svojimi enotami sodeluje v nadzoru zračnega prostora na vzhodu zavezništva.
Tako je bil kar odmeven članek nekdanjega veleposlanika ZDA pri Natu (1993-1998) Roberta E. Hunterja, v katerem se je vprašal, ali bi bila širitev Nata na Črno goro sploh smotrna. »Še zlasti zato, ker ni jasno, ali lahko − enako kot velja vsaj za zadnje štiri ali najbrž šest novink − prinese kaj več, kot da naredi upravljanje, odločanje in oblikovanje koalicij še težje, kot že tako je,« je zapisal Hunter. Takšno razmišljanje je voda na mlin argumentaciji, da je Nato po številu članic postal prevelik glede na prispevek več članic k jedrnim nalogam zavezništva.
Ob scenariju nadaljevanja politike odprtih vrat in razmišljanju nasprotnikov o negativnem vplivu kakršne koli širitve na odnose z Moskvo, Hunter omenja še tretjo pot: zamrznitev vsakršnih širitev, dokler ne bi ugotovili, ali se da z Rusijo oblikovati širše varnostno sodelovanje. Četudi bi zavrnitev ob izpolnjevanju pogojev utegnila biti razumljeno kot popuščanje (appeasement) Rusiji, bi po Hunterjevem mnenju moralo za Črno goro in druge države veljati pravilo, da želja postati del Zahoda ne bi smela samo po sebi pomeniti članstvo v Natu.
