Tiskane izdaje
Odnosi med Vatikanom in Kitajsko so prešli v novo fazo – fazo izmenjavanja daril. Prejšnji teden so na konferenco o papeževi objavi na temo pariškega podnebnega sporazuma, ki je potekala na Papeški akademiji znanosti, kitajski odposlanci prinesli papežu Frančišku darilo predsednika Xi Jinpinga.
»Kitajski predsednik mi je poslal darilo,« je sveti oče povedal novinarjem, ki so z njegovim letalom potovali od Bakuja do Rima. »To so dobri odnosi.«
To je bila nova potrditev smeri, v katero se pomikajo odnosi med Vatikanom in Pekingom. Čeprav je papež Frančišek priznal, da »pogajanja potekajo počasi, vendar počasne stvari potekajo dobro, hitre pa ne«, je hkrati brez zadržkov izjavil, da je »optimist«. Četudi za zdaj še ne more odpotovati na Kitajsko, kamor bi, kot je dodal, zelo rad odšel, takoj ko bo mogoče. To bi se lahko zgodilo kmalu, saj je po trditvah virov z obeh strani vzajemno diplomatsko priznavanje med Vatikanom in Pekingom že vprašanje enega meseca.
Vietnamski model
Ko je hongkonški kardinal John Tong Hon avgusta sporočil, da je bil med Svetim sedežem in azijsko silo sklenjen sporazum o imenovanju škofov na Kitajskem, je bilo jasno, da so v teh občutljivih odnosih končno preskočili veliko oviro. Kardinal je v cerkvenem glasilu Kung Kao Po objavil članek in potrdil, da so v Pekingu sprejeli formulo, po kateri bo papež izbiral škofe s seznama, ki ga bo predložila kitajska stran. Škofovska konferenca na Kitajskem bo imela pooblastilo za predlaganje kandidatov, končno odločitev pa bo sprejel papež. To formulo so poimenovali »vietnamski model«, ker jo uporabljajo tudi v odnosih med Vatikanom in Hanojem.
Mirno lahko zapišemo, da je k takšnemu razvoju dogodkov pripomogel predvsem papež Frančišek, ki si je pri partijskem vodstvu v Pekingu pridobil dovolj zaupanja, in to zaupanje je zdaj temelj nadaljnjih pogajanj o vzpostavitvi medsebojnih odnosov. Sveti sedež je prepričal azijsko silo, da je pripravljen na dialog o imenovanju škofov in da bo imel razumevanje za kitajske bojazni in skrbi o vplivu, ki bi ga posamezni duhovniki lahko imeli na družbo.
Po drugi strani je mogoče zatrditi, da bo preboj polstoletnega ledu, s katerim so bili onemogočeni odnosi med Vatikanom in Pekingom, najboljši dokaz politične moči predsednika Xi Jinpinga. Sprejetje kompromisa o vprašanju škofov v Domoljubni skupnosti katolikov, kot se uradno imenuje kitajska cerkev, ni bilo mogoče, dokler so bili na čelu Kitajske ljudje, kot sta Hu Jintao ali Jiang Zemin, ki sta dojemala približevanje Vatikanu kot morebitno tveganje, povezano s partijsko opozicijo.
Pomisleki
Tudi papežu Frančišku so nekateri zamerili, ker se do Kitajske vede skorajda ponižno in je šel tako daleč, da je drugim velikim silam (ZDA in njihovim azijskim zaveznicam) poslal sporočilo, da se jim ni treba bati kitajskega vzpona in krepitve. V novi geopolitiki Vatikana se je Kitajska pojavila kot cilj, pa tudi kot morebitna partnerica, s čimer je seveda izzvala očitke in dvome o upravičenosti zbliževanja z ateističnim režimom, ki še danes ni strpen do vernikov »tihe cerkve«, saj jo ima za nelegalno, in to samo zato, ker njeni verniki za vrhovnega poglavarja priznavajo papeža.
Predpogoj za diplomatsko priznavanje med Pekingom in Vatikanom je prekinitev diplomatskih odnosov med Svetim sedežem in Tajvanom, kjer je katoliška cerkev zvesta članica globalne duhovne skupnosti pod papeževim vodstvom. Vendar je dal papež Frančišek na različne načine vedeti, da je pripravljen na to potezo. V imenu vere? V imenu miru? Ali predvsem v imenu papeške strategije, ki vodi do enega in drugega?
