Tiskane izdaje
Ameriške volitve – zlasti predsedniške – so postale milijardni posel, v katerem tekmujejo vse večje propagandne mašinerije. Kandidati so te dni razkrili nabiralniške dosežke iz prve polovice leta, toda večina denarja se pretaka v polmraku strankam vzporednih organizacij.
Predsedniški kandidati so morali do sredine tedna zvezni volilni komisiji sporočiti, kako jim gre od rok nabiranje denarja za svoje kampanje. Pri tem ni bilo večjih presenečenj, Hillary Rodham Clinton je s pomočjo donacij zbrala 47,5 milijona dolarjev, skoraj toliko kot naslednji štirje kandidati na seznamu. Zapravila je več kot tretjino, a ji kljub temu ostaja slabih 29 milijonov – dvakrat več kot komu drugemu za njo.
Toda zgodba o toku denarja skozi ameriško politiko je po letu 2010, ko je vrhovno sodišče sklenilo, da so »podjetja ljudje« in jim (skupaj s sindikati) podelilo pravico, da lahko v kampanje vlagajo tako rekoč neomejene količine denarja, dobiva povsem nove razsežnosti. Pojavili so se politični organizacijski superodbori (tako imenovani super PAC-i), ki so postali vodnjaki brez dna in prevzemajo dominantno vlogo v financiranju kampanj. Volitve 2016 so tako rekoč uradni vstop v dobo, ko je odhod na volišče le še odločanje med kandidatoma, ki si ju bo izbral najbolj premožni odstotek države.
Vladavina superodborov
Jeb Bush, ki ima med republikanci podobno, čeprav manj očitno vlogo favorita kot Clintonova med demokrati, je s prispevki volivcev zbral na videz skromnih 11,4 milijona dolarjev, kar ga uvršča na četrto mesto. Toda zato je njegov super PAC Right to Rise USA zbral kar 103 milijone dolarjev neomejenih donacij premožnih, kar pomeni, da ima Bush na voljo že 114 milijonov. Superodbor Clintonove je v primerjavi z Bushevo supernovo zvezda pritlikavka, v njem je »le« 15,6 milijona.
Po desni jo prehitevajo tudi superodbori senatorja Teda Cruza (38 milijonov dolarjev), nekdanjega guvernerja Teksasa Ricka Perryja (16,8 milijona) in senatorja Marca Rubia (16,1 milijona). V novi resničnosti ameriške politike se vodjem kampanj vse manj izplača vlagati čas in denar v gradnjo širokega omrežja »malih« volivcev, ki lahko podarijo do največ 5400 dolarjev, ampak raje negujejo povezave z milijarderji. Prejšnje predsedniške volitve so pokazale, da lahko že en globok žep precej podaljša življenjsko dobo tudi na pogled obrobnim kandidatom.
Pri tem so politiki na desnici za zdaj veliko bolj uspešni kot tisti na levici, saj se je v njihove superodbore pretočilo že okoli dvesto milijonov dolarjev. Vodilni super PAC demokratov Priorities USA Action ima več kot desetkrat manj denarja, zavezniki Clintonove pa v prvih mesecih s težavo prepričujejo njene najpremožnejše podpornike, naj napišejo »superpakovske« čeke s sedmimi ali celo osmimi številkami.
Za zdaj je njihova tolažba upanje, da bodo republikanci večino denarja porabili za oster spopad med sabo; obeta se na nagnetenem predvolilnem odru desnice. Poleg tega val debelih čekov verjetno šele prihaja. Med drugim bo priljubljeni nekdanji predsednik Bill Clinton denar za soprogo začel zbirati jeseni.
Mlačni volivci
A tudi pogled v drobovje darov posameznikov, kjer je tabor morebitne prve predsednice videti uspešen, ni čisto rožnat. Clintonova je zbrala daleč največ denarja volivcev, toda le manj kot petino so prispevki, manjši od dvesto dolarjev. Ti pa so ponavadi znamenje, kakšno navdušenje vzbuja kandidat med povprečnimi Američani. Njeni svetovalci poskušajo to upravičiti z razlago, da ob prepričljivi prednosti v zgodnji kampanji podporniki ne čutijo takšne nuje po darovanju, poleg tega se še ni lotila velikih zborovanj, ki spodbudijo odpiranje denarnic.
Pri Jebu Bushu je mlačnost množic še očitnejša, saj je le dobre tri odstotke volivcev prispevalo dvesto dolarjev ali manj, kar 81 odstotkov pa so najvišji možni prispevki posameznikov. Toda nabor republikancev, ki so pripravljeni napisati dva čeka po 2700 dolarjev (enega za čas boja znotraj stranke in enega za spopad kandidatov iz obeh strank), se je tako povečal, da na dolgi rok noben demokrat ne zmore te tekme. Predsednik Barack Obama je na zadnjih volitvah (kjer so superodbori še vedno imeli relativno obrobno vlogo) razliko zapolnil prav s poplavo malih donacij do 200 dolarjev.
Ta hip žanje največje navdušenje množic demokratični socialist Bernie Sanders. Ne le da se njegovih zborovanj udeležuje na tisoče ljudi, kar štirje dolarji od petih za njegovo dosedanjo kampanjo so prišli iz žepov volivcev, ki so darovali 200 dolarjev ali manj. Skupaj je zbral dobrih 15 milijonov dolarjev. Poleg tega nima superodbora. »Našo kampanjo poganja množično gibanje, v katerem so Američani iz delavskih družin, ne pa milijarderji, ki poskušajo kupiti volitve,« trdi Sanders.
To je zbodljaj za Clintonovo, saj sta z Bushem ljubljenčka Wall Streeta. Demokratka je kljub kritikam o neenakosti zbrala okoli 300.000 dolarjev prispevkov zaposlenih v šestih največjih bankah ZDA, pri čemer je levji delež prišel iz vrha banke Morgan Stanley in iz JPMorgan Chase. Bush je samo iz Goldman Sachsa dobil 145 tisočakov, iz sedmih drugih velikih bank pa skoraj 167.000 dolarjev. Oba sta odprla vrata tudi lobistom (predsednik Obama med svojo kampanjo ni sprejemal njihovih prispevkov). Štirideset zveznih lobistov je Clintonovi nakazalo dva milijona dolarjev, Bush jih je doslej zbral osem.
