Tiskane izdaje
New York – Odzivi na odstop ameriškega pravosodnega ministra Erica Holderja so bili povzetek njegove šestletne kariere na vrhu ameriškega pravosodja. Na desnici so ga žigosali zaradi škandalov, ki so mu jih poskušali naprtiti, z levice so prišle zadržane pohvale, a tudi obsodbe, ker se ni dovolj zavzeto boril za nekatere njihove ideale. Predvsem pa so vsi začeli iskati njegovega naslednika.
Kot prvi temnopolti pravosodni minister je postal glas liberalnega krila v vladi, najbolj odločen pri zaščiti pravic volivcev in odpravljanju rasne diskriminacije v pravosodju. Toda to ga je hkrati postavilo v vlogo glavnega strelovoda za kongresno desnico, ki ga je obtoževala omalovaževanja zakonodaje in prezirljivega odnosa do nadzora dela njegovega ministrstva.
»Holder je zavezanost ideologiji postavil nad zavezanost vladavini prava. To niso lastnosti, ki jih Američani iščejo pri vrhovnem izvršitelju zakonodaje,« je sporočil Mitch McConnell, vodja republikanske manjšine v senatu. Republikanski poslanec Darrell Issa, predsednik odbora za nadzor in reforme vlade v spodnjem domu kongresa, ga je označil za »pravosodnega ministra, ki je povzročil največje politične delitve v sodobni zgodovini«.
Del te jeze je morda izviral tudi iz njegovega tesnega prijateljstva z na desnici izjemno nepriljubljenim prvim temnopoltim predsednikom Barackom Obamo. Po mnenju nekaterih političnih analitikov je Holder na glas govoril stvari, ki jih Obama zaradi političnih razlogov ni mogel, še posebej pri rasnem razlikovanju v Združenih državah. Tako je predsednik svojega pravosodnega ministra osebno poslal v Ferguson, da bi miril rasne nemire po policijskem uboju temnopoltega najstnika Michaela Browna.
Svetle in temne plati
Dediščina pravosodnega ministra s četrtim najdaljšim stažem v zgodovini ZDA vsebuje pogumno odpiranje novih meja, kot je odločitev, da država ne bo več zagovarjala zakona, ki je omejeval poroke samo na zvezo moškega in ženske. S tem je na široko odprl pot utrjevanju enakopravnosti istospolne skupnosti. Tri leta kasneje ZDA preplavlja val, ki v eni zvezni državi za drugo ruši homofobno zakonodajo.
Še bolj vneto se je boril proti zakonodaji, s katero poskušajo v konservativnih državah omejiti manjšinam dostop do volišč. »Ne bomo dovolili, da bi politične pretveze Američanom odvzele njihovo najbolj dragoceno pravico,« je pred volitvami leta 2012 napovedal boj proti lokalnim zakonom, ki so z novimi pravili, kot je obvezen osebni dokument na volišču (v ZDA lahko voliš samo s potrdilom o volilni registraciji), poskušali manjšine, predvsem temnopolte, odgnati od volilnih skrinjic.
Od prvega dneva ministrovanja se je zavzemal za rasno reformo pravosodnega sistema, »nesorazmerno ostra obravnava temnopoltih Američanov ni samo nesprejemljiva, pač pa sramotna«, je poudarjal. Čeprav ni naredil tako odločnega koraka kot zvezna država Kolorado, ki je legalizirala marihuano, je odvzel ostrino kaznovanju za manjše zlorabe prepovedanih drog ter pozval k ukinitvi zastarele zakonodaje, ki storilcem kaznivih dejanj odvzame volilno pravico.
Toda po drugi strani je Holderjevo pravosodje upravičilo pobijanje ljudi z brezpilotnimi letali brez sodnega naloga, Obamova vlada je hkrati leta prikrivala opravičila za takšno ravnanje.
Zaprtju taborišča Guantanamo na Kubi ni posvetil pretirane energije, medtem ko so njegovi tožilci vneto preganjali žvižgače, ki so razkrivali vladne skrivnosti. Pri tem so se večkrat sklicevali na star zakon o vohunjenju, kot vse prejšnje vlade skupaj, zasegali so sezname telefonskih pogovorov in poslano e-pošto novinarjev. Niso vložili tožbe proti niti enemu bankirju ali podjetju, ki so sprožili finančno krizo.
Težave z naslednikom
Politična jeza desnice, ki je Holderja obtožila celo oviranja dela kongresa, ker naj bi skrival dokumentacijo o ponesrečeni policijski preprodaji orožja kriminalcem, bo precejšnja ovira pri iskanju njegovega naslednika. Republikanci bodo zlili srd na vse kandidate, povezane s škandali, ki so jih razpihovali, od političnega delovanja davčne uprave IRS, domnevnega prikrivanja okoliščin o terorističnem napadu na ameriški konzulat v Bengaziju do predsedniških ukazov, s katerimi je Bela hiša obšla kongres.
Prav tako nihče ne pričakuje, da bodo senatorji odločali pred novembrskimi volitvami. Glasovanje v času od volitev do januarja, ko delo prevzame nov kongres, bo politično sporno, po sedanjih napovedih pa bi lahko Bela hiša izgubila demokratsko večino v senatu. Zato bo predsednik Obama morda ubral podobno pot, kot jo je pri zamenjavi zdravstvene ministrice Kathleen Sebelius, ko je izbral enega od svojih zaupnikov, ki je že dobil potrditev senata, saj bi to izbiri vzelo nekaj političnega naboja.
Kot naslednika najpogosteje omenjajo vrhovnega državnega tožilca Donalda Verrillija, ki je pred dvema letoma na vrhovnem sodišču ubranil ključni dosežek Obamovega predsedovanja, reformo zdravstvenega zavarovanja Obamacare.
