Demokratsko soočenje v senci Pariza

Na soočenju ameriških demokratskih predsedniških kandidatov je teroristični napad na Pariz razpravo iz gospodarstva preusmeril v zunanjo in varnostno politiko, kjer je nekdanja zunanja ministrica Hillary Clinton močnejša od nasprotnikov, in utrdil njeno prednost.

Dan po tragediji v Parizu je bilo pomembno, kakšne tone bodo ubrali trije demokratski predsedniški kandidati, ko se politiki skušajo predstaviti kot močni voditelji v težkih časih. Iz republikanskih vrst prihajajo temne napovedi o ranljivi domovini, ki ni sposobna ugnati Islamske države in ne bi smela sprejeti na tisoče zdaj sumljivih beguncev. To je po njihovo seveda krivda demokratske vlade predsednika Baracka Obame, ki je premalo odločen za vojaško ukrepanje in ne prepozna »organiziranega poskusa za uničenje zahodne civilizacije«.

V ozračju, ko se tudi v liberalnih medijih pojavljajo zamisli, da je treba Rako, prestolnico islamskega kalifata, skupaj z njenimi prebivalci izbrisati z bombardiranjem, so Clintonova, senator Bernie Sanders in nekdanji guverner Marylanda Martin O’Malley pokazali precej bolj zmeren pristop. Poudarjali so, da ZDA niso v vojni z islamom, opozorili na vlogo diplomacije, odgovornost zalivskih držav, da pomagajo pri reševanju razmer v svoji soseščini (predvsem Saudske Arabije), in na moralno odgovornost ZDA, da prevzame del begunskega bremena. O’Malley – sicer manj odločno – še podpira sprejem vsaj 65.000 beguncev iz Sirije.

Državni udari

V razprava o boju proti terorizmu je Sanders vzpon Islamske države povezal s podporo Clintonove napadu na Irak leta 2003. »To je bila ena največjih zunanjepolitičnih napak v zgodovini ZDA,« je poudaril senator iz Vermonta. In dodal, da je nekoliko bolj konservativen od nje pri menjavanju tujih vlad. »Če pogledate zgodovino, boste ugotovili, da so imele spremembe režimov – najsi bo Iran v petdesetih, strmoglavljanje Salvadora Allendeja v Čilu, padec vlade v Gvatemali – nepričakovane posledice,« je naštel nekaj ameriških posegov, s katerimi so v državnih udarih (leve) vlade zamenjali ZDA naklonjeni diktatorji krvavih rok.

Tudi O’Malley je pristavil svoj lonček in opozoril, da je bila Clintonova kot zunanja ministrica ena najbolj odločnih zagovornic ameriške priključitve evropskemu posredovanju v Libiji. »V novem obdobju razpadanja držav in konfliktov 21. stoletja moramo razmišljati veliko bolj daljnosežno kot pa samo odstraniti diktatorja,« je poudaril. In dodal, da se je po koncu njenega sodelovanja v vladi kriza na Bližnjem vzhodu razžarela, »zmešnjava je v Libiji, Siriji, Iraku in Afganistanu«.

Glas za vojno v Iraku je pomagal pokopati prvo predsedniško kandidaturo nekdanje senatorke. V soboto ga je znova označila za napako, toda hkrati tekmeca naslikala kot naivna in brez zunanjepolitičnih izkušenj. Po njenih besedah so sedanje razmere na Bližnjem vzhodu in vzpon islamskih skrajnežev posledica desetletij zunanjepolitičnega dogajanja in ne le ameriškega posega v Iraku. »Če se želimo lotiti težav, ki jih prinaša skrajni džihadski terorizem, moramo to razumeti in dojeti, da obstaja preteklost tudi pred posegom v Iraku,« je dejala.

Uspešna obramba

Clintonova nima le občutne prednosti pred tekmecema; v četrtek objavljena anketa je pokazala, da kar 53 odstotkov demokratov zaupa v njene zmožnosti za obvladovanje zunanjepolitične krize. Podobno je za Sandersa trdilo le 16 odstotkov vprašanih. Kar je pomembna razlika v času, ko skuša desnica terorizem povzdigniti v prevladujočo temo predsedniških volitev. Hkrati je zagotovila, da po enajsturnem zaslišanju v kongresu nima več okostnjakov v omari, ki bi lahko zamajali njeno kandidaturo, kot jo je afera z zasebnim e-poštnim strežnikom.

Njena težava je razpoloženje celotnega volilnega telesa, saj ankete kažejo, da ji večina ne zaupa. Zato je v Iowi skušala nagovarjati celotne ZDA in ne samo demokrate, ki izbirajo, kdo bo prihodnjo jesen zastopal stranko v tekmi za Belo hišo. Večer je preživela v obrambni drži, zlasti ko sta Sanders in O'Malley opozorila na njeno povezavo s svetom financ in na njeno izmuzljivost pri liberalnih vrednotah ameriške levice. Sanders je v Des Moines prišel z navodili svetovalcev, naj odločneje napade, saj ga dohiteva tudi v zvezni državi New Hampshire, ki voli za Iowo in kjer senator iz sosednjega Vermonta velja za favorita.

»Ne bodimo naivni, zakaj je bil Wall Street vso politično kariero eden njenih glavnih donatorjev. Morda so neumni in ne vedo, kaj bodo dobili, toda jaz ne mislim tega,« je bil neposreden. Nekdanja prva dama je bila takrat na najtanjšem ledu, saj se ji je zareklo, da je Wall Street hvaležen za njeno prizadevanje pri obnovi New Yorka po terorističnem napadu. Zato je morala odgovarjati na očitek prek družbenih omrežij, da skuša 11. september uporabiti kot izgovor za milijone finančnikov. Toda izvlekla se je brez hujših posledic, zato so jo nekateri razglasili za zmagovalko večera, saj »je zmagala, ker ni izgubila«.