Demonstracije proti sovraštvu do Judov

»Judovsko življenje spada k nam, je del naše identitete,« je pred berlinskimi Brandenburškimi vrati povedala kanclerka Angela Merkel.

Objavljeno
14. september 2014 22.01
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Berlin – Sodobna Nemčija ne poskuša zmanjševati krivde za holokavst v času nacistične strahovlade, vse pogostejši današnji napadi na judovske prebivalce in ustanove pa so v nedeljo najvišje politike privedli na berlinsko zborovanje »Vstanite! Nikoli več sovraštva do Judov!«.

»Judovsko življenje spada k nam, je del naše identitete,« je pred berlinskimi Brandenburškimi vrati povedala kanclerka Angela Merkel. Za kanclerko je sto tisoč judovskih prebivalcev v dedinji režima, ki je v koncentracijskih taboriščih in drugje ubil šest milijonov ljudi te vere, veliko darilo. »Boli me, če judovski starši sprašujejo, ali so njihovi otroci v Nemčiji varni.« Ob kanclerki so v nedeljo popoldne sedeli predsednik Joachim Gauck in številni ministri njene vlade s podkanclerjem Sigmarjem Gabrielom ter zunanjim ministrom Frank-Walterjem Steinmeierjem na čelu ter najvišji predstavniki Evangeličanske in Katoliške cerkve, svoje člane pa so k udeležbi pozvali tudi pri nemški turški skupnosti: »Kdor se želi bojevati proti sovraštvu do islama, mora nasprotovati tudi antisemitizmu.«

Pretepeni rabin

Na Pariškem trgu in Cesti sedemnajstega junija se je zbralo tudi na tisoče Berlinčanov in drugih, ki so po vrsti napadov nasilnežev arabskega rodu ali islamske vere na judovske prebivalce, ustanove in simbole hoteli podpreti proteste. Konec avgusta so v Fridenauu do nezavesti pretepli 53-letnega rabina, mesec dni pred tem na wuppertalsko sinagogo odvrgli molotovko, čedalje več je tudi skrunitev judovskih pokopališč in groženj prebivalcem judovske vere z uplinjevanjem ter drugim nasiljem. Berlinčani in drugi Nemci, ki so v nedeljo popoldne prišli pred Brandenburška vrata, so pokazali, da takšnih izrazov sovraštva ne bodo dovolili. »Mislili smo, da bomo tu sami, a ni tako,« je s pogledom na množico ljudi le streljaj od spomenika žrtvam holokavsta povedal predsednik Osrednjega sveta Judov v Nemčiji Dieter Graumann.

V nemških mestih redno razstavljajo podobe preganjanja državljanov judovske vere iz tretjega rajha, zasebna pobuda po vsej prestolnici pred vrata hiš, od koder so jih odpeljali v koncenteracijska taborišča, vgrajuje zlate kocke z imeni žrtev, šole in televizijske oddaje o tragični zgodovini učijo mlade generacije, politiki obstoj države Izrael razglašajo za enega od vzrokov nemškega obstoja. Zgodovinsko Novo sinagogo na Oranienburški ulici pa morajo že dolgo varovati varnostniki, pod policijskim nadzorom so zdaj tudi judovske šole, vrtci in druge ustanove v Berlinu in vsej Nemčiji. »Proti islamskemu skrajništvu bi se morali bojevati že v šolah, otrokom in mladini, ki so pogosto pod vplivom arabskih televizij, bi bilo treba posredovati vrednote naše demokratične družbe,« verjame nekdanji socialdemokratski parlamentarec in predsednik Nemško-izraelskega društva Reinhold Robbe.

Nemške in druge Jude pa moti tudi prikriti antisemitizem mnogih »običajnih« državljanov in celo izobražencev, ki se po njihovem prepričanju pogosto skriva pod krinko upravičenih napadov na Izrael in njegovo politiko do Palestincev ter arabskih sosed. Izrael je edina država na svetu, ki se mora skoraj sedem desetletij po svoji ustanovitvi bati za svoj obstoj, opozarjajo in opominjajo, da je Kitajska kmalu po prvi arabsko-izraelski vojni zasedla Tibet, a je odnos mednarodne javnosti do te države popolnoma drugačen. Kitajski se ni treba braniti proti krilatico »Izrael v morje«, ki ga še danes odkrito razglašajo mnogi arabski nasprotniki.

V dvomu na levo

V tej vroči razpravi je leta 2012 še posebno razburila ustanova Simona Wiesenthala, ki je med najbolj antisemitske in protiizraelske izjave leta uvrstila tudi nekaj misli znanega novinarja Jakoba Augsteina. Posinovljenec še bolj znanega publicista Rudolfa Augsteina in sin pisatelja Martina Walserja, ki za Spiegel piše kolumno z naslovom V dvomu na levo, si je uvrstitev med egiptovske Muslimanske brate, tedanjega iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada in madžarsko skrajno nacionalistično stranko Jobbik »prislužil« z izjavo: »Gorí v najrevnejših državah na svetu, tisti, ki so zanetili ogenj, pa živijo drugje. Komu najbolj koristi takšno nasilje? Vedno le norim in brezobzirnim, tokrat ZDA, republikancem in izraelski vladi.« Augstein je tudi pohvalil Nobelovega nagrajenca Günterja Grassa, za katerega je izraelska jedrska moč nevarnost že tako krhkemu miru v svetu.

»Nismo proti Judom, smo pa proti sionistom. Prste stran od naših dežel!« je v nedeljo pred berlinskim brandenburškimi vrati svoj napis protestno razstavila tudi mlada Turkinja, ki je nekatere udeležence tako zmotila, da so se pred njo postavili z odprtimi dežniki. »Zakaj Nemčija tedaj ni dala denarja ali ozemlja za judovsko državo?« je nedaleč na svoj pano napisala socialna delavka Dorka, ki raje obtožuje svojo državo. Večina udeležencev pa je želela le s svojo navzočnostjo pokazati nasprotovanje napadom na judovske prebivalce, šole in simbole. »Nujno je, da podpremo ta prizadevanja,« je povedala osemdesetletna nekdanja učiteljica Renate in dodala, da je njena družina »že tedaj« pomagala Judom. »Tedaj« so bili seveda nacistični časi, med katerimi se večina Nemcev ni enako izkazala in mnoge njihove potomce je zaradi tega še danes groza.

»Zavzemamo se, da bi lahko v naši državi vsi svobodno živeli svojo vero,« je v nedeljo pred Brandenburškimi vrati, ki so bila dolga desetletja zazidana, povedal tudi berlinski župan Klaus Wowereit. »Ta vrata so postala simbol nesmisla zidov iz kamnov, a v prispodobi tudi zidov iz sovraštva.«