Razvnemanje predsedniške tekme v ZDA spremlja naraščajoča zaskrbljenost med volivci, da jim politični proces v državi ob milijonskih donacijah uhaja iz rok. V nedavni anketi časnika Wall Street Journal in televizijske mreže NBC je tretjina vprašanih kot največjo nevarnost za volitve navedla vpliv podjetij in premožnih.
Po omenjenem merjenju skrb ni enakomerno porazdeljena, saj denar v politiki teži le 21 odstotkov republikancev, bolj so zaskrbljeni, da bodo v kampanji negativni oglasi prevladali nad razpravo o različnih zamislih in rešitvah. Kar je po svoje razumljivo, saj desnico čaka obračun med dobrim ducatom predsedniških kandidatov znotraj stranke. Toda že skoraj polovica volivcev demokratov opozarja na prevelik vpliv premožnega dela Amerike, to najbolj pekli tudi neodvisne volivce. Podobne rezultate so dala druga merjenja, maja je 84 odstotkov vprašanih v anketi časnika New York Times in televizijske mreže CBS menilo, da ima denar prevelik vpliv na ameriško politiko.
Chris Cillizza z Washington Posta ob tem opozarja, da je hkrati manj kot odstotek sodelujočih v anketi NYT in CBS reformo političnih kampanj navedel kot eno bolj pomembnih za ZDA. Pri rezultatih, ki sta jih namerila Wall Street Journal in NBC, so anketiranci izbirali med šestimi vnaprej pripravljenimi odgovori in lahko ocenjujemo le razmerja med njimi, ni pa mogoče reči, da je denar v politiki postal največja skrb Američanov, meni Cilliza. A se tudi on strinja, da vzpon zunanjih finančnih mašinerij, ki volitve napihujejo z vse bolj osupljivimi zneski, skrbi vse več ljudi. Na to računa tudi predsedniška kandidatka demokratov Hillary Clinton, ki je reformo financiranja političnih kampanj postavila med svoje osrednje cilje.
Odvisni od vratarjev
Ameriška politika je bila vedno preplavljena z denarjem in po mnenju nekaterih politologov je to po svoje celo pomagalo demokraciji, ker naj bi povečalo tekmovalnost. Toda odločitev vrhovnega sodišča izpred štirih let, s katero so neprofitnim podjetjem dovolili neomejeno uporabo denarja, je povsem spremenila ameriško politično krajino. Zasejala je seme za pojav super političnih akcijskih odborov (super PAC), ki uradno niso povezani s posameznimi kandidati in lahko sprejemajo neomejene vsote od posameznikov, podjetij in sindikatov.
Stroški kampanj se skokovito povečujejo in so se samo v zadnjih petnajstih letih podvojili. Super PAC-i postajajo osrednji motor kampanj, za zmago na prejšnjih predsedniških volitvah ga je ustanovil tudi Barack Obama, ki jim je sicer dolgo nasprotoval. Lani so v povprečju petino stroškov tekem za senat in kar tretjino stroškov v tekmah za poslanski sedež v kongresu poravnali ti super odbori. Izven uradnih političnih krogov prihaja že več kot petina vsega porabljenega denarja v kampanjah, pri čemer ga je vse več iz neznanih virov.
Tudi denar, ki ga naberejo stranke in kandidati, prihaja iz vse manj virov. Na lanskih volitvah je 31.976 darovalcev (približno en odstotek od enega odstotka celotnega prebivalstva ZDA) prispevalo kar 1,18 milijarde – vsak četrti dolar v kampanji za kongres je prišel iz njihovih žepov. V povprečju je šlo za moške, meščane, pogosto delajo v finančnem sektorju, nekaj več se jih nagiba k republikancem kot demokratom. Slabih šestdeset posameznikov je prispevalo več kot milijon dolarjev, trije celo več kot deset milijonov. Pri čemer ti megadonatorji vse bolj prevzemajo vlogo »vratarjev«, ki dejansko izbirajo posamezne kandidate.
Donosna darila
Po trditvah organizacije Sunlight Foundation, ki se zavzema za bolj pregledno delovanje oblasti, so najbolj politično aktivna ameriška podjetja za lobiranje na zvezni ravni in za prispevke volilnim kampanjam zapravila 5,8 milijarde dolarjev, v zameno pa so dobila za 4400 milijard zveznih pogodb in podpore. »Za vsak dolar, porabljen za vpliv na politiko, so politično najbolj aktivna podjetja dobila od vlade 760 dolarjev,« v tej organizaciji opisujejo izredno donosnost financiranja politike.
Politologa Bruce Bueno de Mesquita in Alastair Smith sta soavtorja teorije o selektoratu, skupinah, ki izbirajo politično vodstvo države. V knjigi Priročnik za diktatorje (The Dictator’s Handbook) ugotavljata, da z oženjem selektorata politiki vedno več javnih dobrin usmerjajo k vedno manj ljudem na račun vseh drugih, s čimer tlakujejo pot propadu demokratične vladavine. Kar pomeni, da v ZDA stotina odstotka prebivalcev vse bolj prevladuje v politiki in v denarnicah Američanov.