Dilema, ki združuje Kima in Trumpa

Kitajska letalska družba Air China bo preklicala vse polete med Pekingom in Pjongjangom.

Objavljeno
14. april 2017 22.58
Zorana Baković
Zorana Baković
»Pozivamo vse strani, naj ne provocirajo in grozijo z besedami ali dejanji ter naj ne dopustijo, da bi se razmere tako zaostrile, da jih ne bi bilo več mogoče nadzirati in se vrniti v normalno stanje,« je kitajski zunanji minister Wang Yi izjavil včeraj, dan pred severnokorejskim praznikom, posvečenim rojstnemu dnevu pokojnega vodje Kim Il Sunga, saj bi bil praznik lahko razlog za detonacijo šeste atomske bombe.

Ko je Wang Yi pojasnjeval, da je zaskrbljen, ker se je regija znašla na robu spopada z nepredvidljivimi posledicami, sta Pjongjang in Washington še naprej grozila drug drugemu. Namestnik severnokorejskega zunanjega ministra Han Song Rjol je obtožil ameriškega predsednika Donalda Trumpa provociranja po twitterju in zatrdil, da je njegova politika do Severne Koreje precej agresivnejša od tiste, ki jo je zagovarjal njegov predhodnik Barack Obama.

»Vojna bo, če se bodo [Američani] tako odločili,« je povedal Han v intervjuju za tiskovno agencijo Associated Press. Dodal je, da se bo nov jedrski ali raketni poskus zgodil pravočasno in na kraju, ki se bo zdel primeren glavnemu štabu.

»Težava, za katero bomo poskrbeli«

Ko se je ameriška letalonosilka USS Carl Vinson z vojaško flotiljo približevala Korejskemu polotoku, je Wang Yi opozoril, da bi lahko »vojna izbruhnila kadarkoli«, nihče pa po njej ne bi postal zmagovalec. Ko se je zdelo, da so ameriški vojski odobrili uporabo kateregakoli orožja in je v kompleks podzemnih rovov tako imenovane Islamske države v Afganistanu odvrgla največjo nejedrsko bombo, ki jo ima na voljo, Trump ni bil pripravljen pojasniti, ali je tako hotel nekaj sporočiti tudi Pjongjangu. Samo zloslutno je ponovil, da je Severna Koreja »težava, za katero bomo poskrbeli«.

Medtem je dilema, s katero se spoprijema severnokorejsko razmišljanje, najbolj opazna v še enem naključju. Včeraj so v malezijskem glavnem mestu Kuala Lumpur zaslišali dekleti, obtoženi za umor Kim Džong Nama, polbrata severnokorejskega vodje Kim Džong Una.

Petindvajsetletna Indonezijka Siti Aisjah in 28-letna Vietnamka Doan Thi Huong sta ostali v malezijskem zaporu kot edini krivki za Kimovo smrt, saj trije Severni Korejci, ki jih je policija sprva sumila, da so organizirali atentat, ne bodo odgovarjali za svoja dejanja. Dovolili so jim namreč, da so se vrnili v Pjongjang, in najbrž nikoli ne bo jasno, kako so bili povezani z zastrupitvijo nesojenega naslednika politične dinastije Kim. To pomeni, da nikoli nihče ne bo izvedel, zakaj so ubili Kim Džong Nama in zakaj se je za takšno dejanje odločil njegov vplivni polbrat.

Kim Džong Un je bil v četrtek zelo dobre volje, ko je rezal rdeč svilen trak in tako pred približno 10.000 državljani in 200 tujimi novinarji odprl avenijo Rjomjong, najrazkošnejši del Pjongjanga. Državljani, ki so jih izbrali zato, da bodo navzoči na slovesnem dogodku, so morali priti ob petih zjutraj, opraviti varnostni pregled in stati več ur, nato pa glasno zakričati in tako pokazati, da so veseli vrhovnega vodje, ko se je končno ­pojavil.

»Konec gradnje ulice je pomembnejši od stotih jedrskih konic,« je izjavil premier Pak Pong Ju in sporočilo dogodka je bilo jasno. To, da je Severna Koreja pod najostrejšimi sankcijami v manj kot enem letu zgradila približno 20 sodobnih nebotičnikov, med katerimi ima najvišji kar 70 nadstropij, dokazuje, da je država gospodarsko vitalna. V novih stavbah so menda na voljo razkošna stanovanja, vendar so še vedno brez tople vode. Med slavnostnim odprtjem so poudarili, da je skupina arhitektov in inženirjev, ki so sodelovali pri projektu, delala 18 ur dnevno in sedem dni v tednu, vendar so vse zasluge za »skrb in ljubezen do ljudstva« pripisali vodji Kim Džong Unu.

Več kapitala in kapitalizma

Razkošna avenija dokazuje, da Severna Koreja izvaja gospodarske reforme, in čeprav tega na priznava, sprejema vase čedalje več kapitala in kapitalizma. Tako kakor se na Kitajskem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni smelo govoriti ne o privatizaciji ne o globalizaciji, čeprav je bilo jasno, da se število zasebnikov nezadržno povečuje, kitajsko gospodarstvo pa postaja član svetovnega trga, tako se tudi zdaj v Severni Koreji dogajajo spremembe, ki jih ne smejo označiti za reforme, še manj za posnemanje kitajskega modela.

Kljub temu je to korakanje po kitajski poti, zato je zunanji minister Wang Yi prepričan, da je prav sedanja kriza priložnost za dialog. Kim Džong Un je usmeril državo na pot gospodarskega razvoja, kar pomeni, da bi bil morda pripravljen na pogajanja o tem, čemu se je pripravljen odreči v zameno za varnost in naložbe. To se je namreč zgodilo s Kitajsko pred 30 leti.

Vojaški spopad ni izključen, vendar se po mnenju kitajskih analitikov ne bo zgodil takoj. Še vedno je namreč mogoče uvesti strožje sankcije, če bi se zgodil nov jedrski poskus, pridružila bi se jim tudi Kitajska, in sicer tako, da bi prepovedala svojim podjetjem vlagati v Severni Koreji, ustavila bi turistične skupine in zaprla vse kanale, po katerih so kitajske banke pomagale Pjongjangu, da je prejemal devizna sredstva.

Kitajska grožnja

Kitajska letalska družba Air China je včeraj sporočila, da bo v ponedeljek ustavila vse letalske polete med Pekingom in Pjongjangom. Čeprav ni pojasnila, zakaj se je odločila za ta ukrep, je azijska sila tako pravzaprav resno zagrozila dosedanji zaveznici.

Viri pravijo, da celo Trump razmišlja o sankcijah bolj kakor o napadu, te bi lahko vključevale tudi globalno blokado letalske agencije Air Korjo, prepoved izvoza severnokorejske delovne sile in morskih sadežev ter embargo na dobavo nafte Severni Koreji, embargu bi se Kitajska tokrat verjetno pridružila. Tako bi se pravzaprav odločili za zadušitev režima Kim Džong Una. Ostaja samo vprašanje, ali bi bili tako bližje pogajanjem ali streljanju. Druga možnost je kljub vsemu verjetnejša.