Tiskane izdaje
Sirija je daleč od Ukrajine, Japonska pa še dlje. Mogoče je prav ta geografska oddaljenost od nerešenega problema na ruski meji dovolj močan razlog, da se predsednik Vladimir Putin obrne v smer Daljnega vzhoda in skupaj z japonskim premierjem Šinzom Abejem poskuša rešiti star problem: mirovni sporazum med državama, ki še vedno ni podpisan.
Ko sta se Putin in Abe sestala ob robu generalne skupščine ZN, se je izkazalo, da je njuna telesna govorica veliko bolj pozitivna kakor pa med Putinom in ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Tako navdušeno sta se rokovala, da se je zdelo kakor da Abe s tem stiskom roke želi Putinu povedati, da proti Rusiji ne bi sprejemal sankcij, če ne bi bil v to prisiljen, in da ga Ukrajina ne vznemirja toliko kolikor mu je do dobrih odnosov z Moskvo. Deloma zato, ker noče imeti nad glavo rusko-kitajski politično-ekonomski blok, deloma pa tudi zato, ker Rusijo potrebuje kot trgovskega in energetskega partnerja, še posebej pa kot strateškega partnerja.
Putin pa drži v rokah nekaj, kar je Abeju zelo pomembno: Severna ozemlja, kot jih imenujejo Japonci, oziroma Kurilske otoke, kot jih imenujejo Rusi.
Abeju, ki je pred kratkim v dietu doživel Pirovo zmago, s katero je sicer dosegel sprejetje zakona o kolektivni samoobrambi izven japonskih meja, a za ceno velikega padca priljubljenosti med volivci, je v tem trenutku pomembno, da napravi veliko državniško potezo, ki ne bi samo desnemu krilu, ampak vsej naciji dal sveži veter zaupanja v ustvarjanje »normalne Japonske«.
Idealen izid
Povrnitev ozemelj, izgubljenih po porazu v drugi svetovni vojni, bi bil idealen izid diplomatskega koketiranja s Putinom. Ker pa si je težko zamisliti ceno za katero bi ruski predsednik pristal na kaj takega, je Abeju za zdaj dovolj zgolj to, da vzpostavi s Putinom »normalen« odnos, ki bi Japonski zagotovil, da se kitajsko-rusko partnerstvo nikoli ne obrne proti njemu. Rusiji pa bi takšen odnos razširil prostor za prebijanje ameriškega pritiska na zaveznike in njihovega vztrajanja na izvajanju sankcij proti Moskvi.
Vse od kar je Abe konec leta 2012 že drugič zasedel premierski naslanjač, je ena od njegovih zunanjepolitičnih prioritet končanje ozemeljskega spora z Rusijo. Mirovni sporazum med Tokijem in Moskvo ni bil podpisan zaradi otokov, ki si jih je Sovjetska zveza priključila v zadnjih dneh druge svetovne vojne. Prav tako pa tudi ne, ker na čelu povojne japonske vlade ni bilo nikoli državnika, ki bi lahko našel poti do ruskega srca in ne bi takoj vztrajal na problemu za katerega Kremelj trdi, da ne obstaja.
Abe je Putinu podoben v želji, da se v zgodovinske spise zapiše s političnimi potezami za katere njegovi predhodniki niso imeli sposobnosti in poguma. Kljub temu, da mu nekateri analitiki že nekaj časa svetujejo, naj se ogiba Rusije, ker bi bili takšni poskusi obsojeni na propad, pa japonski premier ne odneha. Med ponedeljkovim srečanjem v New Yorku se je z ruskim predsednikom dogovoril, da bo še naprej pripravljal vse potrebno za Putinov obisk v Tokiu do konca tega leta. Izjavi je tudi, da »se ni spremenila moja želja narediti napredek na političnem in gospodarskem področju, ki bo osredotočen na pogajanja o mirovnem sporazumu«.
Pomenljiva izmenjava mnenj
Zadnjih 10 minut, kolikor je trajalo srečanje, sta se Abe in Putin pogovarjala na štiri oči (oziroma na osem oči, če prištejemo še njuna prevajalca). Samo ugibamo lahko, kaj sta si rekla. A že sama potreba po zasebni izmenjavi mnenj je pomenljiva. Mogoče je hotel japonski premier ruskemu predsedniku pojasniti, da so bile tudi njemu sankcije proti Moskvi vsiljene. Mogoče je tudi Putin kot dolgoletni judoist Abeja spomnil na najbolj plemenit rezultat judo spopada »hikiwake«, neodločeno. Oziroma kot je dobesedno zapisano v japonščini: razdeljeno.
Videti je, da bo Abe naredil vse, da Putin do konca leta pride v Tokijo. Marca bo Japonska obeležila peto obletnico od kar je cunami poškodoval jedrsko elektrarno v Fukušimi in ko je vlada ukazala zaustavitev ter varnostni pregled vseh jedrskih reaktorjev. Čeprav bodo zdaj nekaj reaktorjev zopet zagnali, se Abe zaveda, da bi večja energetska povezanost z Rusijo zmanjšala pritisk politične opozicije in domače javnosti, ki je zelo občutljiva glede vprašanja jedrske energije. Državi sta načrtovali izgradnjo 13 milijard dolarjev vrednega plinovoda od Vladivostoka do japonskih potrošnikov, a so ukrajinska kriza in japonske sankcije to prekinili. Voditelja sta se odločila, da ponovno zbudita skupni interes za ta projekt. Rusiji ni všeč, da bi imela zadnjega v vrsti porabnikov njene energije Kitajsko, ker s tem izgubi prednost pri pogajanju o ceni. Za Japonsko pa je vsak nov vir energije dragocen, če ne že nujno potreben.
V času do načrtovanega Putinovega obiska na Japonskem ostane zgolj to, da zgladijo posledice Abejevega junijskega obiska v Ukrajini (na poti na vrh G7 v Nemčiji) ter zacelijo rane na srcih japonskih nacionalistov zaradi obiska ruskega premiera Dimitrija Medvedjeva na Iturupu, enem od štirih otokov Južnih Kurilov oziroma Severnega ozemlja.
Doseči »hikiwake« ni lahko, ni pa nemogoče. Zgodovina Kurilov je namreč zelo zapletena, saj je bil nadzor Rusije ali Japonske nad njimi odvisen od ravnovesja moči v regiji. Konec koncev pa Rusija ni obsodila reinterpretacije pacifističnega člena japonske ustave in sprejetje nove zakonodaje o varnosti. Izjavila je samo, da je vse to posledica okrepljene vojaške navzočnosti ZDA v severnovzhodni Aziji. S tem je sama sebi dala dodatni razlog za to, da ne zavrne Abejevo povabilo Putinu, da pride do konca leta v Tokijo.
