Tiskane izdaje
Washington – Ne glede na to, o čem se bosta na napovedanem srečanju pogovarjala predsednik ZDA Donald Trump in severnokorejski vodja Kim Džong Un, Korejski polotok po njem ne bo več isti.
»Lahko bom naredil velike stvari, če se bom srečal in pogovarjal s predsednikom Donaldom Trumpom.« To je severnokorejski vodja Kim Džong Un sporočil po Čung Eui Jongu, posebnem odposlancu južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina. Čung se je ta teden najprej sestal s Kimom v Pjongjangu in takoj nato s Trumpom v Washingtonu.
Iz Bele hiše je odjeknila novica desetletja: Trump se je pripravljen sestati s severnokorejskim voditeljem še pred majem, da bi pomagal trajno denuklearizirati Korejski polotok. Sankcije proti Severni Koreji bodo kljub temu veljale še naprej.
Ni še znano, kje bodo organizirali srečanje. Prav tako ni popolnoma jasno, ali so pripravili okviren dnevni red z vprašanji, o katerih se bosta pogovarjala. Za zdaj vemo samo to, da bi bilo to prvo srečanje med ameriškim predsednikom na oblasti in severnokorejskim voditeljem.
Severna Koreja bo do takrat, je povedal Čung, začasno ustavila nadaljnje raketne in jedrske poskuse, Mun Dže In pa se bo pred tem sestal s Kim Džong Unom, verjetno v Panmundžomu na demarkacijski črti med obema Korejama.
Svetovalec za nacionalno varnost Južne Koreje Čung Eui Jong po srečanju s predsednikom ZDA.
Foto: Leah Millis/Reuters
»Kitajski narod bi moral ostati miren in samozavesten ter ne bi smel pomisliti, da so Kitajsko potisnili na obrobje dogajanja.« Tako so zapisali v uvodniku partijskega časopisa Global Times, ko se je izvedelo, da je ameriški predsednik Donald Trump sprejel predlog o osebnem srečanju s severnokorejskim vodjo Kim Džong Unom.
Tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang je danes resda povedal, da ga »veseli, da sta ZDA in Severna Koreja naklonjeni dialogu«, vendar je Trumpov »da«, namenjen Kim Džong Unu, v Pekingu odjeknil kot bomba, s katero sta oba voditelja še do pred kratkim grozila drug drugemu.
Kaj se bo zgodilo, če bo srečanje neuspešno, se sprašujejo nekateri azijski analitiki, ki se bojijo, da je dogajanje podobno tveganemu teku proti mreži, in če igralca ne bosta ujela žoge, jima ne bo preostalo nič drugega, kakor da začneta streljati drug na drugega.
Kaj se bo zgodilo, če bo srečanje uspešno, se zaskrbljeno sprašujejo drugi, in se bo Severna Koreja zbližala z Ameriko, kakor si to pravzaprav že dolgo želi, ter bo tako Trumpu ponudila tistih Nixonovih pet minut, ki so leta 1972 takratnemu ameriškemu predsedniku omogočile, da je zabil odločilni klin v kolesje sovjetskega sistema?
Zakaj srečanje prav zdaj?
Azija se je na novico o skorajšnjem srečanju dveh zagrizenih sovražnikov in morda bližnjih zaveznikov odzvala z mešanimi občutki. Seveda so vsi naklonjeni dialogu, ki omogoča popuščanje napetosti, vendar so hkrati pokazali, da nihče ni bil zares pripravljen na takšno možnost izhoda iz jedrske krize. Japonski premier Šinzo Abe je moral pohvaliti »spremenjeno stališče Severne Koreje«, vendar je takoj napovedal, da bo odpotoval v Washington, da bi osebno preveril, ali je Trump še naprej njegov partner v golfu ... In da bi mu potrdil, da sta »Japonska in ZDA bili in vedno bosta stoodstotno skupaj«.
Ameriški državni tajnik Rex Tillerson je izjavil, da se bo prvo srečanje med ameriškim predsednikom na oblasti in severnokorejskim voditeljem zgodilo že čez nekaj tednov. Mnogi se zdaj zato sprašujejo, kje bi se srečanje lahko zgodilo. Trump bi očitno rad pokazal, da je pripravljen narediti nekaj, česar ni mogel storiti nobeden od njegovih predhodnikov, zato ni mogoče izključiti možnosti, da bi odšel v Pjongjang. Zaradi veljavnih sankcij si je namreč težko predstavljati Kim Džong Una v Beli hiši, toda ker ni mogoče izključiti nobene možnosti, kdo ve, kaj se bo v resnici zgodilo. Če severnokorejski vodja res namerava ameriškemu predsedniku ponuditi svojo atomsko bombo v zameno za varnostna zagotovila, kakor trdi južnokorejski odposlanec Čung Eui Jong, ki se je v ponedeljek sestal s Kimom v Pjongjangu, bi Trump lahko začasno odpravil sankcije, da bi posebno letalo severnokorejskega vodje lahko preletelo Tihi ocean.
Foto: KCNA, Lucas Jackson/Reuters Pictures
Zanimivejše je vprašanje, zakaj bi se Kim in Trump rada sestala prav zdaj. Vse tajne službe poskušajo analizirati zdravstveno stanje severnokorejskega vodje, da bi izvedele, ali je morda zbolel za resno boleznijo in bi zato rad zavaroval državo pred invazijo, če bi morda prezgodaj umrl. Proučujejo tudi znake duševne nestabilnosti ali fobij, ki jih Kim menda občasno doživlja, zato spet pregledujejo genske povezave z dedom Kim Il Sungom in očetom Kim Džong Ilom ter proučujejo vse njune zdravstvene težave.
Najredkeje omenjajo, da je Kim Džong Un pravzaprav vse od začetka svojega vladanja pred šestimi leti na različne načine sporočal, da bi se najraje osebno sestal z ameriškim predsednikom. Kdo bi namreč resno obravnaval Dennisa Rodmana? Toda ravno nekdanji košarkar, ki je večkrat obiskal Pjongjang in ima severokorejskega voditelja za »dobrega prijatelja«, je Baracku Obami in pred kratkim Donaldu Trumpu nekoč zatrjeval, da mu je Kim izrecno povedal, da je pripravljen na dialog.
Dvomeči analitiki vztrajajo, da se je vse to zgodilo zaradi ostrih mednarodnih sankcij in da Kim Džong Un nima več na voljo nobenih ukrepov, s katerimi bi se izognil posledicam sankcij. Zaradi vse manjšega izvoza na kitajski trg, kjer Severna Koreja ustvari več kot 80 odstotkov zunanjetrgovinskega zaslužka ter od koder prejema prav toliko potrebne energije, se je vodja menda prisiljen spopasti z novim valom lakote, ki grozi njegovemu prebivalstvu, to pa zdaj že pomeni novo tveganje za nerede ali celo politično implozijo.
Kim Džong Un morda želi trajnejšo varnost
Toda takšnim razlagam nasprotujejo tisti, ki trdijo, da se Kim Džong Un po 25 raketnih poskusih in treh jedrskih poskusih počuti močnejšega kakor kdaj prej, zato bi zdaj rad čim prej izkoristil svojo prednost in jo spremenil v trajnejšo varnost. Poleg tega dolgoročni opazovalci dogajanja na Korejskem polotoku domnevajo, da je vodja začel verjeti, da je Trump res pripravljen na vojaški poseg, zato bi ga rad na vsak način preprečil.
Kaj je Trumpa pripravilo do tega, da je sprejel povabilo k dialogu? Kitajska se upravičeno boji, da bi prav ona lahko bila ključni vzrok za to, da se je to zgodilo. Tako kakor se je Richard Nixon odločil obiskati Peking in se sestati z Mao Zedongom, da bi izboljšanje kitajsko-ameriških odnosov postalo nepremagljivo orožje proti Sovjetski zvezi, tako bi Trumpov dialog s Kim Džong Unom zdaj res lahko postal zanka okoli vratu kitajskih regionalnih pa tudi globalnih prizadevanj. Kajti če Amerika na Korejskem polotoku ne bi bila več varuh bodeče žice, ampak bi se spremenila v pokrovitelja narodne združitve, Kitajska ne bi izgubila samo vmesnega varnostnega območja, kakršnega ji je omogočala sedanja Severna Koreja, ampak bi se ob njeni meji pojavila gospodarsko in vojaško zelo močna država, naklonjena Ameriki. ZDA bi z združenega Korejskega polotoka lahko precej učinkoviteje nadzirale nadaljnjo širitev vpliva azijske sile, ki se ga vse bolj bojijo.
Peking očitno največ pozornosti namenja prav tej zadnji razlagi hitrega preobrata, s katerim se začenja dialog med Washingtonom in Pjongjangom. »To je šele začetek miru na polotoku,« pravijo v uvodniku Global Timesa, »in čaka nas še nešteto negotovih dogodkov.« Srečanje Trumpa in Kima bo res imelo učinek bombe. Negotovost je edina gotovost. Za zdaj.
