Donald Trump, šarlatan, ki je tudi koristen

Ameriški predsednik se spopada s kritiki in povečuje zanimanje za čtivo, ki je kritično do njega.

Objavljeno
20. januar 2018 10.53
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Leto po Trumpovi inavguraciji se iz dneva v dan potrjuje,­ da so Američani izbrali rasista,­ ksenofoba in šarlatana. En dan prepove vstop muslimanom v ZDA, drugi dan odstopi od podnebnega sporazuma, tretji dan hoče postaviti zid na meji z Mehiko ...

Svet je prestrašen zaradi podnebnih sprememb, Donald Trump pa pravi, da je globalno segrevanje dobro proti hladni zimi. Svet je šokiran zaradi spolnih zlorab med mogočneži, na Trumpa pa od volilne kampanje do danes letijo obtožbe o spolnem nasilju. Še in še bi bilo mogoče naštevati. Na kratko, Trump je v enem letu prekršil vse kodekse ameriškega predsedništva. S svojimi potezami in besedami jasno kaže frustriranost pri opravljanju predsedniških dolžnosti. Njegovi udarci letijo na vse strani, besni pred kamerami Fox Newsa, edine televizije, ki jo gleda in ji daje skoraj vse intervjuje, in obnaša se, kot da je še vedno v volilni kampanji, ne pa v Ovalni pisarni s predsedniškimi ­dolžnostmi.

Šaržerji tvitov

Človek, ki je obljubil, da bo bolj »predsedniški« od vseh dosedanjih stanovalcev Bele hiše (z izjemo Abrahama Lincolna), vsako jutro na twitterju, svojem priljubljenem odru za komuniciranje z javnostjo, izstreli šaržer tvitov, s katerimi najpogosteje napada nasprotnike, predvsem medije.

Toda če se je Trumpovo predsednikovanje za koga pokazalo kot dobro, so to prav mediji. Še pred dvema letoma se je o tiskanih medijih govorilo kot o preživeti vrsti, ki bo zdaj zdaj izumrla. Trumpova zasluga je, da imajo danes resni mediji, kot sta New York Times in Washington Post, veliko novih naročnikov, resnim televizijam se je povečala gledanost, portali, kot so Vox, Politico in Hill, pa ne določajo samo utripa svojih bralcev, ampak celotne politične scene. Svobodni tisk v Ameriki že dolgo ni bil tako močen kot po zmagi Donalda Trumpa.

Neprecenljivi mediji

Vloga medijev se je pokazala za neprecenljivo. Na primer za vse, kar danes vemo o koruptivnih povezavah Trumpovega kroga z Rusijo, gre zahvala medijem. Mediji niso samo razkrili podatkov, ampak so prisilili državne institucije, da se ukvarjajo s tem.

Trump je v vojni z mediji, ki jim hoče omejiti svobodo, od volilne kampanje, med mandatom jo samo še zaostruje. Skoraj ne mine dan, da ne bi z besedami fake news napadel medijev, ki pišejo proti njemu. Zato je Spielbergov film Zamolčani dokumenti (The Post) prišel v kina, od 18. januarja tudi slovenska, v pravem trenutku, saj opozarja javnost na pomembnost svobode medijev. Steven Spielberg je dejal, da je posnel film prav zaradi Trumpovega odnosa do medijev. V njem igra odlična Meryl Streep – trikratna oskarjevka in sedemnajstkratna nominiranka –, o kateri je Trump izjavil, da je ena najbolj precenjenih hollywoodskih igralk. Tako se ji je maščeval, ker ga je na lanski podelitvi oskarjev kritizirala.



Film opisuje resnično dogajanje leta 1971, ko sta New York ­Times in Washington Post objavila zaupne dokumente obrambnega ­ministrstva o vojni v Vietnamu in razkrila laži, s katerimi je vlada zavajala javnost. Takrat je Nixon storil vse, da bi utišal novinarje, a mu ni uspelo. Vojaški analitik Daniel Ellsberg, ki je takrat izročil novinarjem dokumente, je te dni izjavil, da je Trump bolj nevaren od Nixona. »Nikoli nismo ­ukinili prvega amandmaja k ustavi, ki ščiti svobodo govora in medijev, toda vse kaže, da se zdaj to lahko zgodi.« To je začela zaostrovati že Obamova administracija. Omenjeni film so, kajpak s Trumpovo privolitvijo, prikazali v Beli hiši.

Meryl Streep igra v filmu Zamolčani dokumenti Kay Graham, dolgoletno urednico The Washington Posta.

Domišljija ga ne dohaja

Drugačen je Trumpov vpliv na knjige. Od začetka njegovega mandata ni bilo nobene velike ­leposlovne uspešnice, ne romana ne zbirke zgodb. V svetu, v katerem je resničnost postala bolj nenavadna od domišljije, se knjige pač ne prodajajo. Se je pa povečala naklada del manjšinskih avtorjev in avtorjev rasnih in etničnih skupin, ki so tarča ultrakonservativne politike Bele hiše. S knjigami se je zgodilo še nekaj zanimivega. Povečala se je prodaja klasikov distopične literature, ki so očitno postali učbeniki za postresnično družbo.

Namreč, le nekaj dni po tem, ko je Trumpova svetovalka Kellyanne Conway izjavila, da tiskovni predstavnik Bele hiše Sean Spicer ni lagal, ko je rekel, da je bila Trumpova inavguracija najbolj obiskana v zgodovini, temveč je razkril »alternativna dejstva«, je ta novi izraz za laž spodbudil zanimanje za kultni roman 1984 Georgea Orwella in ga katapultiral na vrh lestvice najbolje prodajanih knjig v spletni knjigarni Amazon. Orwell v 1984 ni le predvidel prihodnosti, temveč nas je pravočasno opozoril, kaj se nam lahko zgodi. Na vrhu seznama najbolj prodajanih knjig se je pojavila tudi distopična knjiga Deklina zgodba iz leta 1985 kanadske avtorice Margaret Atwood, ki je aktualnejša kot kadarkoli. Zelo gledana TV-serija, posneta po romanu, je prejela vrsto nagrad.

Lik Trumpa in predsedniške volitve so vključili v številne TV-serije, tako nove kot tiste, katerih nekaj sezon je bilo že predvajanih.



Lažne novice

Tudi Google in Facebook se nista mogla izogniti lažnim novicam in se vsak po svoje spopadata z njimi. Gigant Google jim je napovedal vojno na internetu že lani spomladi in namerno potisnil strani, ki širijo »nekakovostne informacije« in »teorije zarote«, proti dnu rezultatov iskanja. Vzrok za to odločitev je seveda sklepanje, da je Trumpu omogočila zmago prav predvolilna poplava lažnih novic, ne pa recimo revolt množic zaradi ekonomskih politik, ki jih desetletja vodijo korporacije, kot je Google.

Da je ironija še večja, je prav Googlov poslovni model iskalnega parazitiranja na tujih novinarskih novicah v veliki meri odgovoren za strmoglav padec prihodkov klasičnih medijskih hiš in odpuščanje njihovih novinarjev – prav tistih, ki se ukvarjajo z razlikovanjem pravih od lažnih novic. Google je v koš z drugimi medijskimi smetmi strpal tudi nekatere resne portale.

Civilna družba

Neprecenljivo vlogo je prvo leto Trumpovega mandata odigrala tudi civilna družba – organizirani državljani, ki protestirajo, vlagajo tožbe, prirejajo pohode, zahtevajo svoje pravice ... Brez civilne družbe bi v Ameriki danes veljala rasistična prepoved vstopa v državo muslimanom, brez protestnikov v town-hallih bi verjetno padla reforma Obamacare ... Ne bi se smeli čuditi, če se bo pokazalo, da so bila gibanja proti spolnemu nasilju v šovbiznisu organizirana tudi zato, da bi v naslednji fazi strmoglavila Trumpa.