Tiskane izdaje
Nekaj ganljivega je bilo v filmskem prizoru v ponedeljek na okrožnem sodišču v Seulu, ko se je v prepolni sodni dvorani zbrala družina Šin. Dolgo se niso videli, saj ima oče Šin Kjuk Ho 94 let in trpi za demenco, sinova Dong Džu in Dong Bin sta že več let sprta, hči Jang Dža pa je od januarja v zaporu. To je družina, ki ima v lasti konglomerat Lotte.
Stari Šin, ustanovitelj družbe, ki je po sedanjih ocenah vredna 81 milijard dolarjev, je v sodni dvorani zatrdil, da je še vedno sam lastnik vseh delnic. Jezen je bil že zato, ker je moral priti na sodišče. »Kdo je vložil tožbo proti meni?« je zakričal in vrgel ob tla palico, zaradi česar so ga morali sodniki opozoriti, naj ne povzroča hrupa. Sinov še pogledal ni. Mlajši sin Šin Dong Bin je izrinil očeta s položaja predsednika družbe, poleg tega ni upošteval družinske pravice starejšega brata, ki bi moral postati naslednik imperija. Starejši sin Šin Dong Džu je lani poskusil izvesti »udar« in v upravnem odboru zamenjati brata, a mu to ni uspelo.
Kriza družinskih vezi
Zdaj so se vsi zbrali na enem mestu zaradi tožbe, povezane s poneverbo davka, nezakonito uporabo sredstev, kršenjem poslovnih obveznosti … Družba Lotte je tudi v krizi – tako kot takrat, ko je bila v vzponu – ostala družinska zgodba. Medtem ko sojenje članom družine Šin ni neposredno povezano s političnim škandalom, zaradi katerega je Južna Koreja ostala brez predsednika, odstavljena predsednica Park Geun Hje pa je v rokah preiskovalcev, vendarle tudi to kaže na globoko krizo družinskih vezi, na katerih temelji velik del azijskega političnega in korporativnega življenja. Očetje so stari, bolni ali pokojni, otroci pa se prepirajo o tem, kako naprej, bojujejo med seboj za dediščino ali celo medsebojno eliminirajo. Družine so se iz osnovne celice družbene ureditve spremenile v vir nestabilnosti in nepremostljivih težav.
Ker politika in gospodarstvo povsod hodita z roko v roki, se je konfucijanska Azija znašla na razpotju. Park Geun Hje, ki je do političnega zloma uživala naklonjenost volivcev prav zato, ker je hči bivšega predsednika Park Čung Hija, je nehote sprožila plaz vprašanj o prihodnosti južnokorejskih čaebolov, kot se imenujejo konglomerati, kot sta Lotte ali Samsung, ki so bili del korupcijskega škandala. V Aziji je že dolgo v ospredju dilema o družinskih povezavah pri vodenju države ali korporacije. Nasledniki velikih očetov ali mater so praviloma razočarali.
»Neotipljive sposobnosti«
Burmanska Aung San Su Či je, ko je prišla na oblast, izgubila velik del opozicijskega ugleda. Indijskega Rahula Gandhija, ki de facto vodi Kongresno stranko, čedalje pogosteje pozivajo, naj odstopi mesto komu drugemu, če sam ni sposoben preprečiti umikanja stranke na obrobje političnega prizorišča. Singapurski premier Lee Hsian Loong, sin pokojnega očeta naroda Lee Kuan Yewa, je napovedal, da se bo umaknil najpozneje leta 2021 in da ne razmišlja o tem, da bi nadaljeval vladavino družine. Iskanje naslednika bo, kot je dejal, prepustil »mladim ministrom«, ki bodo v lastnih vrstah najbolje prepoznali novega voditelja.
V poslovnem svetu so družinske vezi še do pred kratkim veljale za zagotovilo stabilnega vzpona. Azijska kultura sicer poudarja pomen lojalnosti, družinskih vezi in starostne hierarhije, zaradi česar je bila gospodarska rast v azijskih državah neločljivo povezana z družinskim poslovanjem. Profesor Joseph Fan s Kitajske univerze v Hongkongu je v enem od intervjujev zatrdil, da »družinski posel v glavnem funkcionira bolje od državnih podjetij, kar zadeva trajnost in dobičkonosnost«. To je zato, je argumentiral, ker je »neotipljive sposobnosti«, kot so zaupanje, povezanost ali tradicionalne vrednote, »nemogoče kupiti in prodati na trgu«.
Tako se je tudi kitajsko odpiranje proti zunanjemu svetu pred več kot tremi desetletji začelo z naložbami izseljenih Kitajcev. Reforme Deng Xiaopinga so bile pravzaprav prav tako družinski projekt v ožjem in širšem pomenu besede. Celo danes je mož njegove vnukinje eden glavnih partnerjev zeta ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Anbang, zavarovalna skupina Wu Xiaohuia, bo za 400 milijonov dolarjev kupila del nebotičnikov 666 Fifth Avenue, ki jih je zgradilo podjetje družine Kushner. Mož Ivanke Trump Jared se je o tem poslu osebno pogajal z Wujem. Če bo pogodba, kot je pričakovano, podpisana, si bo predsednik Abanga pridobil še večjo politično kredibilnost v kitajskih političnih krogih, hkrati bo sodobna geopolitika neizbežno dobila čezpacifiški družinski pečat.
Kulturološka ovira
Pokazalo se je, da samo 30 odstotkov družinsko vodenih podjetij v azijskih državah preživi zamenjavo s prve na drugo generacijo. V azijsko-pacifiški regiji je več kot polovica velikih podjetij v družinski lasti in številna še vedno vodijo njihovi ustanovitelji, kot je Šin Kjuk Ho. To pomeni, da se jih kar nekaj prav tako srečuje z zamenjavo generacij, ki je dodatno zapletena zaradi kulturološke ovire: o zamenjavi se ne sme govoriti pred očetovo smrtjo.
Blizu tri četrtine družb na Tajvanu in skoraj 70 odstotkov družb v Hongkongu naj bi v kratkem prešlo v roke sinov ali bližnjih sorodnikov. Na Japonskem je, denimo, veliki poslovnež, ki ima samo hčere, zaprosil kolege, naj najstarejši od hčera poiščejo ustreznega ženina, da bo družba prešla v moške roke in hkrati ostala v družini. Največji problem je, da bo pri prehajanju družinskih družb na mlajšo generacijo krvno sorodstvo pomembnejši kriterij od menedžerskih sposobnosti ali poslovnega vizionarstva.
Vprašanje je, koliko bo vse to vplivalo na stabilnost gospodarskega razvoja v Aziji. V Južni Koreji, denimo, je Samsungov direktor Li Dže Jong že v zaporu, ker ni bil dovolj sposoben, da bi od bolnega očeta prevzel nadzor nad družbo brez manevrske prevare v konglomeratu, za kar je moral z več kot 30 milijoni dolarjev podkupiti prijateljico nekdanje predsednice. Lahko je reči, kje je problem, veliko težje ga je odpraviti. Podjetje McKinsey je izračunalo, da bo do leta 2025 kar 40 odstotkov velikih podjetij po svetu preraslo v družinske imperije. Trumpova hči Ivanka je že dobila pisarno v zahodnem krilu Bele hiše. Zdaj je le še vprašanje, ali je to kažipot, ki vodi v novo globalizacijo ali pa, na žalost, v nasprotno smer od pravne države.
