Tiskane izdaje
Potem ko so na Kitajskem več let razpravljali, kaj najbolj ogroža kitajsko državo, je novi zakon, sprejet sredi tedna, prav na rojstni dan Komunistične partije (KP) na to vprašanje odgovoril tako, da bi bil Mao Zedong zelo ponosen na odgovor: vse, kar ogroža politični režim.
Zakon opredeljuje državno varnost tako široko, da zajema skoraj vse, od vojske do gospodarstva, od okolja in hrane do interneta in religije ter od vesolja do ideologije. To je prvi del zakonodajne »trojke«. Kmalu bodo namreč sprejeli še dva zakona, prvega o terorizmu in drugega o delovanju tujih nevladnih organizacij. Tako bodo uredili široko področje, na katerem KP izvaja »centraliziran, učinkovit in avtoritaren sistem vodenja«.
Zakonski paket bo nedvomno konkretno osmislil delovanje komisije za državno varnost, ki so jo ustanovili pred letom in pol, kakor se je zdelo, po vzoru ameriškega sveta za državno varnost. Na čelu komisije je seveda partijski in državni vodja Xi Jinping. Večina tujih opazovalcev je po izglasovanju novega zakona poudarjala, da država poskuša dodatno centralizirati oblast in utrditi Xijev politični položaj, vendar bi lahko na vprašanje pogledali tudi z obratnega zornega kota. Vodja azijske sile je združil vse ravni partije in države v svoji železni pesti, zdaj pa potrebuje dokaz na papirju, da vse to počne po načelu »pravne države«.
Legitimne pravice
Toda mnogi so se počutili ogrožene. Domači disidenti zato, ker jih lahko zakon brez težav poveže s »tujimi sovražnimi silami«, ki poskušajo strmoglaviti KP z oblasti. Tuja podjetja zato, ker je definicija gospodarske varnosti tako široka, da se – kakor je komentiral Jörg Wuttke, predsednik gospodarske zbornice Evropske unije na Kitajskem – »lahko nanaša tako na prašičjo farmo kakor na proizvodnjo sestavnih delov ali karkoli drugega«. Tuje šole in okoljevarstvene organizacije zato, ker jih ni težko označiti za rušitelje »kitajskih vrednot in zagovornice vsiljevanja zahodnega vpliva«. Vsi kitajski sosedje zato, ker novi zakon prvič določa, da je Narodnoosvobodilna vojska (NOV) dolžna zaščititi državne interese zunaj državnih meja, po potrebi celo z vojaško silo.
Po enem od zakonskih določil mora država zaščititi strateške vire in zaloge energentov ter prometne poti na kopnem in morju, da bi tako zagotovila svoj družbeni in gospodarski razvoj. Ni Lexiong, strokovnjak za vojaško mornarico na šanghajski univerzi za politične vede in pravo, meni, da je Peking tako pokazal, kako odločno je pripravljen braniti pomorske prometne poti, denimo tiste, ki potekajo po Južnokitajskem morju. Poleg tega je kitajsko vodstvo pokazalo, da se je neomajno odločilo vzpostaviti omrežje vojaških oporišč in strateških pristanišč zunaj svojih meja ter da namerava z njimi braniti državne interese na precej širšem območju od svojega državnega ozemlja.
Jerome Cohen, profesor na newyorški univerzi in eden najboljših poznavalcev kitajske zakonodaje, je označil izglasovanje zakona o državni varnosti za »odločitev partije, ki bi rada državo spremenila v garnizijo«. To je pravzaprav »ideološki temelj, na podlagi katerega bodo določali smernice za notranjo in zunanjo politiko,« meni Cohen. Zakonska »trojka« pravno zagotavlja varnost političnega režima. Tudi do zdaj je bilo sicer jasno, da ga bo KP branila do zadnjega diha, vendar zakon zdaj to tudi formalno potrjuje.
Novi zakon hkrati sporoča domači in tuji javnosti, da visoka raven gospodarskega razvoja ni več najpomembnejši steber državne varnosti. Kajti po tem, ko se je Kitajska odpravila po poti reform Deng Xiaopinga, so v imenu gospodarskega razvoja odpirali domači trg za tuji kapital in tehnologije, tudi kadar sta rušila ekološko ravnotežje ali dušila domače proizvajalce. V imenu visoke stopnje rasti, ki je bila dolgo tesno povezana z izvozom, so sklepali številne politične kompromise z velikimi trgovinskimi partnerji (zlasti z ZDA, EU in Japonsko), zdaj pa zakon napoveduje, da se bo to končalo.
Zeng Zhiping, strokovnjak za vojaško pravo na tehnološkem inštitutu v Jiangxiju, je opozoril, da je zakon seveda namenjen mirnodobnim razmeram. Za objavo vojne napovedi komurkoli, pravi zakon, bi nujno potrebovali ratifikacijo državnega kongresa, kakršnokoli vojaško delovanje NOV pa bi morala odobriti osrednja vojaška komisija, ki ji predseduje Xi Jinping.
Proračun
Poleg tega bo lahko na podlagi novega zakona ves varnostni aparat skupaj z vojsko upravičeno zahteval dodatno povečanje svojega proračuna. Kitajski sistem notranje varnosti je bil že do zdaj drag, zdaj bo postal še dražji. Državo, katere gospodarstvo je vredno več kakor 10.000 milijard dolarjev in katere devizne rezerve bodo kmalu znašale 4000 milijard dolarjev, zunanji dolg pa znaša približno 1200 milijard dolarjev, očitno še najmanj skrbi zvišanje stroškov za zaščito državne varnosti.
Zakon bo veljal tudi za ozemlje Hongkonga in Macaa, vendar ga v teh dveh posebnih upravnih regijah ne bodo izvajali. Tokrat so (začasno) popustili pod pritiskom množičnih protestov v nekdanji britanski koloniji, saj ti čedalje očitneje razkrivajo nezadovoljstvo tamkajšnjega prebivalstva s tem, kako Peking prelaga uveljavitev obljubljene demokracije in duši politično samostojnost. Toda kitajskemu vodstvu niti ni treba izvajati zakona o državni varnosti v Hongkongu, saj ga bodo izvajali povsod okoli njega. V tako širokem pasu, da bo segal tudi v kibernetični prostor, naj potem Hongkonžani demonstrirajo, kolikor hočejo. Njihovo početje bodo razglasili za »tradicionalen običaj«. Morda celo za turistično zanimivost.
