Dva kitajska stola

Kitajski odziv na objavo ameriškega predsednika Donalda Trumpa o statusu Jeruzalema je bil v okvirih pričakovanega. »Budno spremljamo razvoj situacije in smo zaskrbljeni zaradi možnosti naraščanja območnih spopadov,« je na redni tiskovni konferenci izjavil predstavnik zunanjega ministrstva za tisk Geng Shuang.

A za mirnim komentarjem se skriva hujša zaskrbljenost azijske sile zaradi globokega posega v status quo na Bližnjem vzhodu, kjer Kitajska že dolgo sedi na dveh stolih, pri čemer sta oba še kako pomembna za njene lastne interese.

Teorija o treh svetovih

»Pravično stvar« palestinskega ljudstva vodstvo v Pekingu podpira že od časov Mao Zedonga, ko so se odnosi med Kitajsko in drugimi državami urejali na podlagi teorije o »treh svetovih«, palestinsko državo pa so doživljali kot nesporno pravico enega od pripadnikov »tretjega sveta«, ki ga ogrožajo hegemonistične sile in ki je bil Mau blizu zaradi revolucionarnega boja za svobodo. Izrael je Kitajska vzljubila z začetkom lastnih reform, saj je prav iz te države dobivala znanje, ki je bilo zanjo odločilnega pomena za posodobitev industrije in vojske, znanje, ki ji ga Zahod ni hotel prodati. Ko je v pokrajini Xinjiang zapadla v začaran krog boja proti separatizmu, pomešanem z islamskim ekstremizmom, je azijska sila z Izraelom vzpostavila posebne vezi. Izraelski strokovnjaki za varnost so s kitajskimi kolegi delili tehniko boja proti teroristom, pa tudi podatke o široki mreži njihovega delovanja.

Medtem ko se je Maova komunistična država ideološko istovetila s Palestinci, je Deng Xiaopingova Kitajska videla vse več podobnosti med seboj in Izraelom. In čeprav se o izraelsko-kitajskih odnosih ni nikoli pisalo na prvih straneh partijskih medijev, so se odnosi ves čas krepili – vse do trgovinske izmenjave v znesku 12 milijard dolarjev in do ravni, ko je Izrael postal ključna točka, kjer so družbe, kot so Huawei, Legenda ali Xiaomia, odprle svoje razvojne centre.

Trikratno povečanje naložb

O pomenu, ki ga ima ta država za novo fazo kitajskega razvoja, v kateri se mora drugo največje gospodarstvo sveta otresti svoje odvisnosti od fosilnih goriv, razviti visoke tehnologije in stopiti na višjo raven gospodarstva, najbolje priča dejstvo, da so se kitajske naložbe v Izrael v lani trikratno povečale, in to na 16 milijard dolarjev. Potem ko so na evropskem in ameriškem trgu pogosto doživeli hladno prho, se zdaj kitajski vlagatelji obračajo k bližnjevzhodnemu tehnološkemu velikanu, hkrati pa se povečuje zanimanje Izraela za veliko kitajsko tržišče. Pa vendar je predsednik Xi Jinping med lanskoletno turnejo po Bližnjem vzhodu med srečanjem z Arabsko ligo v Kairu izrazil podporo »ustanovitvi palestinske države z glavnim mestom vzhodnim Jeruzalemom«. Ko se je letos poleti sestal s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom, pa je Xi ponudil še en mirovni načrt za ureditev izraelsko-palestinskih odnosov. Med amorfnimi vrsticami načrta je bilo mogoče prebrati nekaj novega: azijska sila si je zamislila, da bo njen veliki projekt, poimenovan »en (gospodarski) pas, ena (svilna) cesta«, ki poteka skozi srce Bližnjega vzhoda, postal naravni okvir za vzpostavitev pragmatičnega miru, ki bo temeljil na gospodarskih interesih vseh vpletenih strani.

Zvijanje roke

Kitajska zaskrbljenost zaradi Trumpove odločitve o Jeruzalemu se nanaša predvsem na nova tveganja pri uresničevanju projekta pasu in ceste, ki bi se lahko zaradi poteze ameriškega predsednika pojavila v obliki novih spopadov na Bližnjem vzhodu. Takšni spopadi bi lahko pomenili hudo oviro za vsak večji infrastrukturni projekt na tem območju, poleg tega pa bi spodbudili krepitev islamskega ekstremizma, ki bi avtomatično ogrožal varnost v kitajski pokrajini Xinjiang. Glede na to, da ji je Trump že zvil eno roko na Korejskem polotoku, bo lahko Kitajska z drugo roko bolj malo naredila za vzpostavljanje ravnovesja svojih interesov na Bližnjem vzhodu. Njena politika do palestinskega vprašanja bo ostala nespremenjena. Sicer pa je bila azijska sila med prvimi, ki so leta 1988 priznali palestinsko državo, njeni predstavniki pa so leta 2012 glasovali za njen status opazovalke v ZN. A Kitajska bo še naprej sedela tudi na drugem stolu. Vse dokler se ne bosta začela oba nevarno majati.