Dva obraza Severne Koreje sta luksuz in lakota

Severna Koreja ima dve podobi. Revna čaka pomoč od zunaj, bleščeča pa upa, da jo bo svet občudoval. Sredi junija je Korejska centralna tiskovna agencija (KCNA) objavila, da dežela doživlja »najhujšo sušo v zadnjih stotih letih«. S tem je potrdila zle slutnje ZN, da za 24-milijonsko državo ne bo dovolj hrane.

Prejšnji teden pa je ista KCNA objavila fotografije novega letališča v Pjongjangu, ki je bilo zgrajeno pod osebnim nadzorom voditelja Kim Džong Una in čaka na slovesno odprtje 1. julija. Ali je treba sploh omeniti, da bo trak prerezal Kim osebno in da je že dal »podrobna navodila za veličastno ceremonijo« ob tem dogodku? Letališče v bližini glavnega mesta ni samo postaja, na kateri pristajajo in vzletajo letala, ampak tudi simbolični vhod v »novo« Demokratično ljudsko republiko Korejo (kot se država uradno imenuje), v kateri luksuz ni več samo beseda.

Kako pa združiti v eno sliko poplave in potencialno lakoto na eni strani ter na drugi bleščeči terminal iz stekla in marmorja z obilno založeno brezcarinsko prodajalno in barom, opremljenim z vodometom z raztopljeno čokolado z druge strani, je pokazala Kitajska.

V tej državi je dvojna identiteta celo vklesana v državno politiko. V njej neprestano rastejo vse višji stolpi, vse večja letališča in vse dražje arhitekturne ekshibicije, a svetu se še naprej predstavlja kot »država v razvoju«, saj živi približno sto milijonov ljudi v revščini. Še okoli sto milijonov jih je tik pod mejo revščine, a so še vedno daleč od standarda, ki bi jim omogočil, da pojedo porcijo sladoleda z raztopljeno čokolado, ki se preliva na vodometu v baru na vrhu nekega super modernega nebotičnika.

Že dolgo je znano, da Kim Džong Un nima rad Kitajske ter se neprestano upira njenemu političnemu in gospodarskemu pokroviteljstvu. A vendarle je svojo državo usmeril v kitajsko smer, vsaj kar zadeva mešanico sijaja in mraka. Ni bil namreč več zadovoljen s skromnimi čakalnicami starega letališča z ogromnim portretom svojega dedka Kim Il Sunga nad vhodom.

Severnokorejski mediji sporočajo, da je osebno nadzoroval tudi dizajniranje novega terminala. Navsezadnje, če je osebno spremljal razvoj zdravila na osnovi ginsenga Kumdang-2, ki naj bi zdravil aids, ebolo, sars (atipično pljučnico) in mers (bližnjevzhodni respiratorni sindrom), potem je jasno, da je bdel tudi nad objektom, skozi katerega gleda Severna Koreja v zunanji svet.

Mediji pa ne poročajo, kdo je novo letališče projektiral. Ni izključeno, da je bilo za to odgovorno neko tuje podjetje. Domnevamo pa lahko, da je prvi načrt zarisal Ma Von Čun, nekdanji direktor projektnega oddelka Nacionalne obrambne komisije, katere vodja je Kim Džong Un. Mnoge prejšnje projekte državnega pomena je projektiral prav on. A zdi se, da je bil to tudi njegov zadnji projekt. Konec lanskega leta je namreč KCNA zapisala, da so se »v zaključni fazi gradnje drugega terminala pokazale napake, saj projektanti niso sledili partijskemu idealu arhitekturne lepote …, kar pomeni, da se mora v vsaki arhitekturni stvaritvi ohraniti narava 'džuče' in nacionalne identitete«.

Med nedavnim pregledom letališča se Ma tudi res ni pojavil v spremstvu Kim Džong Una in njegove žene. Širijo se govorice, da je bil v skupini 15 uradnikov (med njimi je bil menda tudi obrambni minister Hjon Džong Čoi), ki so jih aprila postrelili s protiletalskim mitraljezom.

Kaj pomeni »džuča« v arhitekturi, je bilo prikazano prejšnji mesec na Festivalu arhitekture, kjer je bilo razstavljenih več kakor štiristo projektov, vzorcev novih gradbenih materialov in ilustriranih znanstvenih del o sodobnem urbanizmu. Poleg tega, da so vse zgradbe super moderne, je njihova značilnost tudi energijska samozadostnost (kar »džuča« pravzaprav pomeni). Nebotičniki imajo na fasadah fotovoltaične panele, šolska igrišča obkrožajo vetrnice. Kar pa zadeva »nacionalno identiteto«, so uporabili kitajski recept. Na vrh nebotičnika iz stekla in aluminija so postavili streho v starem korejskem slogu, sredi stanovanjskega naselja, na zeleno površino, pa tradicionalni paviljon.

Ni znano, katere so bile spremembe projekta novega letališča od takrat, ko je vodja izrazil nezadovoljstvo s pomanjkanjem duha »džuče«, pa do danes. Z izjemo stebrov, ki nosijo nadstrešnice nad vhodnimi vrati, na zadovoljstvo Kim Džong Una oblikovane v nacionalnem slogu. Znano pa je, da je novi terminal šestkrat večji od starega in da se na tej točki gradnja še ni končala. Letališče bosta z glavnim mestom kmalu povezovala super hitri vlak in nova avtocesta. Čeprav je Pjongjang trenutno povezan samo s Pekingom in Moskvo, Severno Korejo pa je obiskalo 100.000 turistov, so ambicije veliko večje. Načrtujejo, da bi do leta 2020 povečali število tujih obiskovalcev na dva milijona na leto.

A kaj je s sušo?

KCNA sporoča, da se je več kot 30 odstotkov sadik riža, ki bi morale biti junija in julija pod vodo, povsem posušilo. Posledice so neizogibne. Vsi se seveda takoj spomnijo druge polovice 90. let, ko je državo prizadela velika lakota, zaradi katere je umrlo nekaj milijonov ljudi. Posledice podhranjenosti iz tega obdobja se v zdravju dela prebivalstva, ki je takrat odraščal, kažejo še zdaj. V poročilu ZN je zapisano, da še danes okoli 70 odstotkov Severnokorejcev nima dovolj hrane. Več kot četrtina otrok, mlajših od pet let, je kronično podhranjena.

Čeprav strokovnjaki ZN opozarjajo na možnost nove humanitarne krize v državi z novim letališčem, ki je gotovo stalo nekaj sto milijonov dolarjev, pa Andrej Lankov, profesor na južnokorejski univerzi Kookmin, meni, da ni razloga za paniko. Pravi, da je Kim Džong Un izvedel kmetijske reforme, na podlagi katerih je kmetom dovoljeno obdržati 30 odstotkov setve. Tako niso več odvisni od državnih bonov za hrano. Že mogoče, da jim bodo zaradi »skupnega dobrega« jeseni pobrali vso žetev, toda kakšne večje lakote ni pričakovati.

Lankov tudi meni, da vladno sporočilo domači in tuji javnosti o škodi, ki jo je povzročila suša, pomeni, da bo prosila mednarodno javnost za pomoč. Povsem nepomembno je, ali bodo žito iz tujih zalog dobavljali prek novega, luksuznega terminala. Pomembno je imeti v mislih veliko sliko severnokorejske prihodnosti. Država bo imela v azijsko-pacifiški regiji čedalje večjo vlogo, zato jo je bolje ne pustiti lačne.