Dvomi pred referendumom v iraškem Kurdistanu

Kot kaže, bodo regionalne oblasti v iraškem Kurdistanu 25. septembra kljub številnim zunanjim in notranjim pritiskom vendarle izvedle referendum o neodvisnosti, ki bo – ne glede na rezultat – močno vplival na dinamiko dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Potem ko je predsednik iraškega Kurdistana Masud Barzani 7. junija oznanil, da bodo prebivalci severnega, pretežno kurdskega dela Iraka 25. septembra po dolgih letih de facto neodvisnosti vendarle odšli na volišča, kjer bodo lahko izglasovali prvo neodvisno kurdsko državo v zgodovini, se je morala iz leta v leto bolj dinastična, dejansko že skoraj monarhična oblast iraškega Kurdistana soočiti s številnimi pritiski in grožnjami. Zunanjimi in notranjimi.

Do zdaj sta se kurdski neodvisnosti od uradnega Bagdada najbolj neposredno zoperstavila Iran in Turčija, v katerih sta velika kurdska manjšina in desetletje medetničnega vrenja. Ob tem sta se Teheran in Ankara skozi celotno moderno zgodovino Iraka (še posebej v letih po ameriški okupaciji, ki je dokončno razkosala državo) intenzivno vmešavala v iraška notranja vprašanja. Iran je po letu 2005 celo postal (so)vladar velikega dela Iraka.

Turčijo in Iran druži tudi dejstvo odličnega ekonomskega sodelovanja z regionalnimi oblastmi v Erbilu, morebitni prestolnici nove bližnjevzhodne države. Na prvo žogo bi bilo mogoče pričakovati, da bo ravno ekonomsko sodelovanje omililo nasprotovanje kurdskemu referendumu in neodvisnosti, toda tako v Ankari kot Teheranu se zavedajo, da bo morebiten dokončni razpad Iraka le še poslabšal varnostne in ekonomske razmere v državi.

Regionalni in geostrateški kaos

Predvsem za Turčijo, sicer največjo gospodarsko partnerico iraškega Kurdistana, je morebitna neodvisnost trenutno geostrateško in notranjepolitično nesprejemljiva – ne le zaradi lastnega nerešenega »kurdskega vprašanja«, temveč predvsem zaradi velikega vojaškega, političnega in strateškega pohoda sirskih Kurdov (YPG) po severu Sirije in njihovega vsaj za zdaj tesnega sodelovanja tako z Združenimi državami kot Rusijo, ki sta v sirskih Kurdih že davno prepoznali vrhunske podizvajalce svoje zunanje politike, ti pa so v pijanosti zmagoslavja krepko prestopili etnične meje in že dlje vodijo tudi ofenzivo na Rako, prestolnico sicer iz dneva v dan manjšega kalifata samooklicane Islamske države.

Medtem ko so Združene države, najtesnejše zaveznice oblasti v Erbilu že od začetka ameriško-koalicijske invazije na Irak marca 2003, nekje globoko med vrsticami in skozi stisnjene zobe – »Referendum v Kurdistanu je notranje vprašanje Iraka« – posredno dale zeleno luč kurdskemu referendumu, je bila uradna Moskva bolj neposredna. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pred nekaj tedni izjavil, da imajo iraški Kurdi, tako kot vsa ljudstva na svetu, pravico do svobodnega izražanja svoje ­volje.

»Tajming« referenduma, ki bi se prej ali slej moral zgoditi, vsekakor ni najboljši. Kljub »osvoboditvi« Mosula, ki je le nekaj metrov od meja morebitne kurdske države, Islamska država še ni vojaško poražena in nadzira kar nekaj ozemlja, ki meji na iraški Kurdistan. Razmere so kaotične tako v regiji – na čelu s še zdaleč ne končano vojno v sosednji Siriji – kot v Iraku, kjer se medsektaški spopadi nadaljujejo; pričakovati je, da se bodo v prihodnjih mesecih še stopnjevali. Tudi v kontekstu že dolgo ne le hladne bližnjevzhodne vojne, v kateri se za prevlado v regiji in nad energetskimi potmi spopadata sunitska Saudska Arabija in šiitski Irak. Referendumu seveda ostro nasprotujejo v Bagdadu, glasno nezadovoljstvo so izrazili tudi na vrhu Arabske lige, v kateri je imel Irak vedno pomembno vlogo.

Predvsem za nafto gre

Ravno naftno vprašanje je vrsto let ključ spora med oblastmi v Erbilu in Bagdadu. Iraški Kurdistan poseduje ogromne naftne rezerve, za katere so se – le politično – v letih po ameriški okupaciji spopadale tako federalne kot regionalne oblasti. Sprva je bil dobiček deljen, potem so voditelji iraškega Kurdistana začeli podpisovati samostojne pogodbe z največjimi svetovnimi naftnimi (in plinskimi) podjetji, kar je opazno poglobilo »zgodovinski« spor, v katerem so bili Kurdi vedno žrtve. Zlasti v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je režim Sadama Huseina v genocidni akciji Anfal ubil 180.000 Kurdov in izvedel napad s kemičnim orožjem v Halabdži na iraško-iranski meji, v katerem je v strahovitih mukah umrlo 5000 ljudi.

V letih, ko so bile cene nafte visoke, so (ne le) naftni posli cveteli. Erbil je iz malo večje in precej kaotične ter prašne vasi postal upoštevanja vredna svetovna prestolnica – in eno najdražjih mest na svetu, v katerem so se družili tako vodilni poslovneži kot pripadniki verjetno vseh resnih varnostno-obveščevalnih služb.

Erbil. Foto. Jure Eržen/Delo

Rasli so nebotičniki, rasle ambicije. Iraški Kurdi so sicer veliko govorili o neodvisnosti, a ta se jim v času velike gospodarske rasti ne bi izplačala. Zato je bil kurdski plebiscit – in tudi zaradi še vedno nerešenega vprašanja etnično mešanega Kirkuka, v okolici katerega je glavnina »kurdske« nafte – vedno znova prestavljen v nedoločeno prihodnost. Ko so cene nafte padle, se je iraški Kurdistan podobno kot številne države, katerih gospodarstvo je odvisno od cen energentov na svetovnem tržišču, znašel v zagati. Prestižni gradbeni projekti so se ustavili. Erbil in Sulejmanija sta tako danes polna »belih slonov« in nedokončanih stolpnic. Zmanjkalo je denarja za plače javnih uslužbencev. Zaprli so številne šole in bolnišnice, iraški Kurdistan pa je poleti 2014 postal tarča Islamske države. Nekaj časa je kazalo, da pešmerge, vojska iraških Kurdov ne bo zdržala pritiska skrajne sunitske milice, a pomoč »od zunaj« je v Erbil dejansko prišla v zadnjem trenutku. Toda posli so zastali in tuji vlagatelji ostali doma. In še danes je tako.

Finančna kriza je vodila tudi v politično. Družina Barzani si je oblast v iraškem Kurdistanu – skupaj z najdonosnejšimi posli – dobesedno prilastila. Prebudila so se stara nesoglasja med dvema največjima političnima klanoma in strankama, zaradi katerih je v iraškem Kurdistanu v devetdesetih letih bila celo kratka državljanska vojna. Predsednikov mandat se je že davno končal, a ta ga je podaljševal z »izrednimi razmerami« (grožnja Islamske države), leta 2015 pa je predsednik Barzani, ki pravi, da »bo referendum Kurdistan osvobodil nadvlade in okupacije«, razpustil še parlament. V tem času se je dolg vlade v Erbilu povečal na 30 milijard dolarjev, naravno bogati iraški Kurdistan pa je zajela epidemija revščine – tej so sledile množične migracije. Tudi po tako imenovani balkanski begunski poti.

Zato se pojavljajo čedalje glasnejši očitki, da je referendum le projekt družine Barzani, ki si želi finančno in socialno katastrofo »omiliti« in zasenčiti z »velikim nacionalnim projektom«. V času, ko vse okoli iraškega Kurdistana – gori.