Dvorna spletka rdeče dinastije

Kim Jo Džong je med obiskom Južne Koreje malo govorila, a je kljub temu veliko povedala.

Objavljeno
12. februar 2018 20.39
South Koran President Moon Jae-in, center right, talks with Kim Yo Jong, center left, North Korean leader Kim Jong Un's sister, as they watch a performance of North Korea's Samjiyon Orchestra at National Theater in Seoul, South Korea, Sunday, Feb. 11,
Zorana Baković
Zorana Baković

Pjongčang – Če do zdaj še ni bilo jasno, kakšna je resnična narava severnokorejskega režima, so dogodki zadnjih nekaj dni vse pojasnili. To je dvorni sistem rdeče dinastije, v katerem je vladarjev sel lahko samo nekdo, ki mu je zelo blizu.

Zato je vabilo, s katerim je Kim Džong Un povabil južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina na obisk v Pjongjang, lahko prenesla samo voditeljeva sestra Kim Jo Džong. To je storila, ne da bi ji z obraza izginil nasmeh nedotakljive princese, katere naloga ni bila pogajati se o političnih vprašanjih, ampak prenesti sporočilo, da si vsemogočni vodja želi miru na Korejskem polotoku. Toda pod lastnimi pogoji.

Takoj ko je južnokorejsko politično vodstvo izvedelo, da bo s predsednikom predsedstva vrhovne skupščine Kim Jong Namom prišla na odprtje olimpijskih iger v Pjongčangu tudi voditeljeva 30-letna sestra, je bilo jasno, da bo prišla kot sel. Televizijske kamere so takoj izostrile objektive in povečale pogled na voditeljev grb, natisnjen na platnicah modre mape v njenih rokah. Nobenega dvoma ni bilo, da je to povabilo Munu, naj »čim prej« pride na pogovor.



Kim Jo Džong in Mun Dže In. Foto: AP

Danes sta 90-letni Kim Jong Nam in Kim Jo Džong (nista v sorodu, imata samo najpogostejši korejski priimek) zapustila Južno Korejo in se vrnila v Pjongjang, južnokorejski predsednik pa je lahko razmislil, kaj naj stori.

»Mun je dejansko sprejel povabilo,« mi je povedal južnokorejski visoki politični predstavnik, ki je hotel ostati neimenovan. »Dodal je samo, da je za to treba izpolniti ustrezne pogoje.«

Razsežnost zapletene korejske igre

Političnega predstavnika, ki je že velikokrat sodeloval v pogajanjih s Severno Korejo, sem vprašala, kateri bi lahko bili ti pogoji, in odgovoril mi je, da je zdaj najpomembnejše uskladiti vse razsežnosti zapletene korejske igre. Odnosi med Seulom in Pjongjangom so po eni strani hitro napredovali, medtem ko je v ozadju stala Amerika, ki poskuša upočasniti takšen razvoj dogodkov. Toda to velja tudi za Kitajsko in Rusijo, ki sicer podpirata zbliževanje obeh Korej, vendar je treba vedeti, da podpirata predvsem klin, zabit v srce zavezništva med Južno Korejo in ZDA.

Da je Kim Džong Un povabil Muna na obisk, ni bilo nepričakovano, a je kljub temu skalilo dosedanjo somernost Južne Koreje, ZDA in Japonske na eni strani ter Severne Koreje, Kitajske in Rusije na drugi strani. Moj sogovornik je povedal, da se morajo vse strani nujno dogovoriti o poteku nadaljnjega zbliževanja Seula in Pjongjanga ter v ta proces vsekakor vključiti denuklearizacijo. Kim Džong Un je poskusil preskočiti prav to vprašanje, zato južnokorejski predsednik ne bo imel lahkega dela, ko se bo pripravljal na srečanje voditeljev v Pjongjangu in hkrati poskusil izpolniti ameriška pričakovanja.

Američani niso bili zadovoljni z navzočnostjo Kimove sestre in formalnega vodje države v Južni Koreji, to je bilo očitno že na slavnostnem odprtju olimpijskih iger. Podpredsednik Mike Pence ju ni hotel niti pogledati, in ko so vsi na stadionu, tudi južnokorejski predsednik, severnokorejski gostje in mednarodni olimpijski odbor, vstali, da bi pozdravili reprezentanci obeh Korej pod eno zastavo, je Pence ostal na svojem stolu. Pozneje je, da bi pojasnil odločitev, dejal, da ni vstal niti takrat, ko so mimo korakali ameriški športniki.



Podpredsednik ZDA Mike Pence. Foto: AP

Nihče ne zna odgovoriti na vprašanje, ali bo med Korejama še naprej slišati pozitivne tone, tudi ko se bodo po koncu olimpijskih iger nadaljevale vojaške vaje Južne Koreje in ZDA. Toda po mnenju tukajšnjih opazovalcev Kim Džong Unu ne bi smeli dovoliti, da bi izenačil nekaj, kar je nezakonito – to so njegovi jedrski in raketni poskusi, ki jih je OZN prepovedala in kaznovala –, in nekaj, kar je zakonito. »Skupni vojaški manevri morda motijo Pjongjang,« je dejal moj sogovornik, »vendar jih nihče ni prepovedal, zato so popolnoma zakoniti.«

Velika politična točka

Mun Dže In je s prihodom visokih gostov iz Pjongjanga pridobil veliko politično točko, tudi zato, ker je izpolnil predvolilno obljubo o vzpostavitvi dialoga s Severno Korejo. Vendar demonstracije proti kompromisu s Kim Džong Unom, ki so danes potekale v Seulu, kažejo, da Muna tudi doma čaka težko delo, ko bo poskusil skleniti splošno sprejemljiv kompromis.

Približno 30 odstotkov južnokorejskih državljanov spada v konservativni tabor, ki noče imeti stikov s komunisti na severu. Približno 25 odstotkov jih pripada napredni strani, ki podpira dialog. Ostali so nekje vmes, in čeprav se mnogi veselijo popuščanja napetosti, so bolj naklonjeni počasnejšemu zbliževanju, razdeljenemu na posamezna obdobja, kakor pa hitrim obratom za 180 stopinj.

Eden od tujih uradnih predstavnikov, ki ni skrival zadovoljstva nad navzočnostjo Kim Jong Nama in Kim Jo Džong na odprtju olimpijskih iger, je bil Thomas Bach, predsednik mednarodnega olimpijskega odbora. Že po sestanku z državnima olimpijskima odboroma obeh Korej prejšnji mesec v Lozani je ugotovil, da nam »olimpijske igre kažejo, kakšen bi lahko bil videti svet, če bi sprejel olimpijskega duha medsebojnega spoštovanja in razumevanja«.