Berlin – Nemčija je več turškim vojakom in njihovim družinam, ki se ob množičnih aretacijah in odpuščanjih po lanskem ponesrečenem poskusu vojaškega udara bojijo domov, dala azil. Na to eksplozivno novico iz Ankare danes še ni bilo veliko odmevov, a morda le zato, ker je bil vse bolj avtokratski predsednik Recep Tayyip Erdoğan na obisku v Kuvajtu.
Na odzive iz Ankare morda ne bo treba dolgo čakati, saj so za turškega predsednika mnogi, ki se ne strinjajo z njim, označeni za teroriste, nemška vlada pa ve, kaj se lahko v Turčiji zgodi tistim, ki jih obtožijo takšnih zločinov. Nekateri izmed njih, med njimi nemško-turški novinar Deniz Yücel, so pristali v preiskovalnem zaporu, ki lahko traja leta, za druge se bojijo, da bi jim kdaj lahko grozila celo smrtna kazen. Kanclerka Angela Merkel je povedala, da v svoji državi ne bo dovolila glasovanja o tem za evropske razmere nesprejemljivem kaznovanju, o katerem razmišlja Erdoğanova Turčija.
»Nobenih tankov za Erdoğana,« sporočajo protestniki. Foto: Reuters
Nedavni referendum o razširjenih predsedniških pooblastilih je močno razdelil nemške Turke, potem pa še vse Nemce, ki so ugotovili, da je večina njihovih turških sodržavljanov podprla avtokratske težnje turškega predsednika. Nekateri konservativni politiki zdaj razpravljajo o odpravi dvojnega državljanstva, vlada pa je očitno sklenila, da Erdoğanu tudi na drugih področjih ne bo več popuščala. Čeprav je turški obrambni minister Fikri Işık že januarja označil podelitev azila turškim vojakom za »najgloblje nesprejemljivo«, saj Nemčijo in Turčijo povezujejo »tesni kulturni, socialni in politični odnosi«, je zvezni urad za migracije in begunce naredil prav to. Po ocenah na podobno rešitev čaka še veliko več turških vojakov, ki so bili v času vojaškega udara nastanjeni pri silah vojaške zveze Nato v Nemčiji.
Najmanj, kar pričakujejo opazovalci, so manj tesni odnosi med državama, v najslabšem primeru pa tudi resne razkole. Turški predsednik je označil poskus udara za božji dar in je po njem sprožil pravo čistko, zaradi katere se je znašlo na cesti več kot sto tisoč državnih uradnikov, več deset tisoč ljudi pa so zaprli, med njimi tudi številne vojake. Erdoğan jih obtožuje privrženosti v ZDA živečemu Fethullahu Gülenu, a s tem ni prepričal niti nemških obveščevalcev. V BND dvomijo o tem, da je 76-letni nekdanji imam stal v ozadju ponesrečenega poskusa državnega udara.
Nemška načelnost
Nemčija v odnosih s Turčijo zdaj kaže načelnost, a bo ceno zanjo določal tudi turški predsednik. Kanclerka je lani z njim sklenila dogovor o zadrževanju begunskega vala, ki je skupaj z zapiranjem balkanske migrantske poti v veliki meri ustavil prodiranje množic proti Nemčiji, zaradi strateške lege je Turčija tudi pomembna članica Nata, čeprav se vse bolj nepreračunljivi predsednik v zadnjem času obrača tudi k Rusiji.
Erdoğan je že večkrat grozil s ponovnim odprtjem balkanske begunske poti, če Nemčija in Evropa ne bosta ugodili njegovim zahtevam, toda poznavalci v sedanjem položaju ne vidijo podobnosti z letom 2015 že zato, ker so milijoni Sircev že zbežali pred divjanjem predsednika Bašarja al Asada, svoje meje pa so zavarovale prizadete države od Makedonije do Nemčije. Ta je v Bruslju pravkar dobila dovoljenje za še eno polletno podaljšanje nadzora meje z Avstrijo, četudi morda zadnje.
Toda Nemce v zadnjem času bolj skrbi meja s Švico, od koder poročajo o povečanem navalu migrantov. Ti po prepričanju poznavalcev v večini prihajajo iz afriških držav prek Libije in Italije. Če se bo Turčija pogrezala v vojno z lastnim prebivalstvom, pa se lahko Nemčija morda boji še večjega navala turških iskalcev zatočišča. Tudi to ji lahko prinese velike težave. Številni priseljenci iz gastarbajterskega vala priseljevanja so celo po desetletjih bivanja v Nemčiji politično in etnično razklani, potencialno eksplozivno mešanico pa lahko še poslabšajo novi prišleki. Ena najpomembnejših tarč turškega predsednika so domači Kurdi. V strahu, da bi ta po okvirnih ocenah več kot tridesetmilijonski narod brez države dobil politično entiteto, Erdoğan vojaško posreduje v Siriji in drugod.
Tam so tudi nemški vojaki protiteroristične koalicije in tudi tem je turška vlada povzročala težave, med drugim občasno ni dovolila obiskov nemških parlamentarcev v oporišču Incirlik. Po prepričanju nekaterih nemških opazovalcev so odnosi med državama že tako slabi, da se skorajda ne morejo poslabšati. Napovedali so predvsem nove in še ostrejše nacistične primerjave. Turčija je tudi gospodarsko zelo odvisna od Nemčije, in to ne le zaradi turizma, ki trpi že zaradi prejšnjih zaostrovanj. Nekateri drugi opazovalci so poudarili, da je polarizacija, pa čeprav s partnerji, Erdoğanov način delovanja za politično prevlado in mobilizacijo privržencev.
Vendar Nemčija ni edina evropska država, ki vse bolj despotskemu voditelju noče izročiti ogroženih vojakov in drugih državljanov. To je že sklenila Grčija, prošnje za azil pa proučujejo še v nekaterih drugih državah. Evropa se zbližuje tudi pri tem vprašanju, a saj ji ne preostane nič drugega.