Tiskane izdaje
Okoli 60 milijonov Egipčanov in Egipčank, ki imajo volilno pravico (aktivni vojaki in policisti ne smejo voliti), ima na voljo tri dni, da izbere »novega« predsednika države. Nobenih dvomov namreč ni, da bo totalitarno državo še naprej vodil dosedanji predsednik in nekdanji prvi človek egiptovske vojske Abdel Fatah al Sisi.
Sisi, predsednik države od leta 2014 in nekdanji obrambni minister, ki je v egiptovski kontrarevoluciji, katere vrhunec je bil pogrom nad Muslimanski brati poleti 2013, odigral ključno vlogo, ima na predsedniških volitvah le enega tekmeca. Pa še tega nikakor ni mogoče jemati resno. Arhitekt, poslovnež in predsednik stranke Gad Musa Mustafa Musa se je za predsedniškega (so)kandidata prijavil le nekaj ur pred iztekom roka in tako poskrbel, da volitve ne bodo le referendum o Sisijevi vladavini.
Musa je hvaležen režimski človek, ki o sebi trdi, da ni kandidiral zato, da bi »izzval predsednika«. Vsi drugi kandidati, ki so v nasprotju z Muso z »izzivanjem predsednika« mislili resno, so začasno končali v ječi ali pa je bila njihova kandidatura preprosto zavrnjena.
Še najbolj je v oči zbodla usoda nekdanjega načelnika generalštaba egiptovske vojske Sinana Anana. »Upal sem, da bosta z nami vsaj še dva, morda trije ali celo deset kandidatov izmed najboljših in najbolj sposobnih, in bi vi lahko izbirali po svojih željah,« je v nedavnem televizijskem intervjuju – egiptovski mediji so predsednikovo prvo glasilo – izjavil Sisi. Zvenelo je kot izjemna politična satira, a šlo je za cinizem nedotakljivosti.
Dokončana kontrarevolucija
Dobrih sedem let po revoluciji, ki ji na krilih arabske pomladi zrušila predsednika Hosnija Mubaraka in v Egiptu vsaj za dve leti omogočila, da svobodno zadiha in izrazi svojo politično voljo, je 90-milijonska država bolj totalitarna kot kadarkoli v svoji moderni zgodovini.
Po vojaškem državnem udaru julija 2013 je Abdel Fatah al Sisi s pomočjo vojske, države v državi, krenil v »čiščenje« ostankov revolucije. Za zapahi je končalo več tisoč aktivistov, novinarjev, pripadnikov civilne družbe, uslužbencev nevladnih organizacij, borcev za človekove pravice, političnih nasprotnikov … Iz ječe pa so se – s pomočjo režimskih sodišč – vrnili ljudje, ki so nad protestnike na kairskem trgu Tahrir konec januarja 2011 poslali odrede smrti. Na prostost je »odkorakal« tudi Mubarak, padli simbol avtoritarnosti na eni in zatona Egipta na drugi strani.
Kontrarevolucija – natančno strukturiran proces – je bila delno zaključena že na zadnjih predsedniških volitvah pred štirimi leti. A tedaj je bila oblast volitve primorana podaljšati za še en dan, saj je bila udeležba rekordno nizka – svoj glas je, kljub temu da je volilna udeležba obvezna, oddalo le 37 odstotkov upravičencev. Število se je v »Sisijevem podaljšku« sicer dvignilo na 47 odstotkov, ki so s 97 odstotki podprli »novega faraona«, toda slab priokus je ostal.
Zato bodo letošnje volitve, sicer farsa nad farsami, potekale kar tri dni. Nekaj tednov pred volitvami je Sisi – mimogrede – zagrozil vsem, ki bi morda lahko še pomislili, da se leto 2011 lahko ponovi. »Tisti, ki mislijo, da je to mogoče, me ne poznajo,« je bil hladnokrvno jasen novi arabski diktator. Stotine trupel, ki jih njegov režim pušča za seboj, je dovolj zgovornih.
Država v krempljih Mednarodnega denarnega sklada
Sisiju je v zadnjih štirih letih z radikalnimi rezi sicer uspelo umiriti razpadanje egiptovskega gospodarstva, hkrati pa je njegovo usodo dejansko izročil v roke Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Zunanji dolg države se je v tem obdobju s 46 povečal na 81 milijard dolarjev. Egipt je v tem času utrdil svoje vezi z Združenimi državami, Saudsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati in tudi z Izraelom (plinovod), z enim izmed polov bližnjevzhodnega konflikta torej.
Kljub stalni krepitvi vojske so varnostne razmere v državi še vedno zaostrene. Še posebej na Sinajskem polotoku. To je eden od argumentov, ki jih Sisi uporablja za (dodatno) krepitev podpore, a pri tem namenoma pozablja, da je za razmere – skupaj s svojo vojsko – vsaj delno odgovoren sam.
