Eno leto s Trumpom

Pred natančno letom dni je Donald Trump prisegel kot 45. predsednik ZDA in takoj osupnil s temačnim nagovorom o »ameriškem pokolu«. Včeraj je kot prvi predsednik nastopil na zborovanju proti prekinitvi nosečnosti, medtem ko je država drvela v morebitno ustavitev dela vlade.

Predsedniški kandidat, ki je v celotni predvolilni kampanji lučal granate, nikoli ni prevzel ustaljene vloge voditelja najvplivnejše države sveta, ampak tudi v Ovalni pisarni nadaljeval retoriko volilnega boja, v kateri ni tabujev ali časa za premislek. Po letu dni ZDA in ves svet še vedno z grozo čakajo, kaj se bo – navadno zjutraj po ameriškem času – prikazalo na zaslonih telefonov. To vedno znova sproža razpravo o duševnem zdravju vrhovnega poveljnika edine velesile, čeprav njegov uradni zdravnik trdi, da preizkus ni pokazal znakov duševnega slabenja.

Razprava o Trumpovem značaju, če že ne duševni stabilnosti, nenehno preusmerja pozornost od pomembnih političnih razprav. Pri čemer ni jasno, ali predsednik, ki se je med kampanjo hvalil, da bi sredi ulice lahko ustrelil človeka, pa bi kljub temu zmagal, načrtno spušča tvitersko dimno zaveso ali pa preprosto ne more iz svoje kože in razkazuje »neobveščenost«, kot je celo šef osebja Bele hiše John Kelly pred dnevi označil izjemno nerazgledanost svojega šefa. Toda bela, podeželska in predmestna Amerika, ki ni občutila gospodarskega okrevanja obeh obal in urbanih središč in ki vse bolj obarvano raznolikost dojema kot grožnjo, ne pa kot bogatenje države, ob sedanjem gospodarskem razcvetu še ne obžaluje svoje izbire.