Tiskane izdaje
Medtem ko so se odnosi med Ankaro in Evropsko unijo zaostrovali, je Kitajska izjavila, da bi bila pripravljena sprejeti Turčijo v Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (SCO). To se je zgodilo dan po tem, ko je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan zagrozil, da se njegovi državi ni treba »za vsako ceno« pridružiti EU.
Vprašal se je, »zakaj se ne bi Turčija namesto tega pridružila šanghajski peterki«? V mislih je imel seveda SCO, varnostno organizacijo, ki je leta 1996 začela delovati kot »peterka« (Kitajska, Rusija, Kazahstan, Kirgizija in Tadžikistan) ter se leta 2001 razširila, ko se je vanjo vključil še Uzbekistan, pred kratkim pa je odprla vrata tudi nekaterih novim članom. Indija in Pakistan sta že podpisala sporazum o članstvu in bosta formalno postala člana organizacije leta 2017, Mongolija, Iran, Belorusija in Afganistan pa imajo status opazovalcev, ki lahko pozneje postanejo polnopravni člani.
Turčija je leta 2012 postala »partnerica za dialog«, zato izjave kitajskih političnih predstavnikov in Erdogana o zbliževanju te države z organizacijo SCO pravzaprav niso niti najmanj neutemljene.
Edina ovira za to je turško članstvo v Natu.
Svojevrsten kompliment
Erdogan se že dolgo poigrava z mislijo, da bi se zbližal s Kitajsko in Rusijo ter bi se tako odločil za alternativno možnost Evropski uniji in Natu. Toda ko je leta 2013 na nekem zasedanju izjavil, da bi lahko Turčija zlahka pomahala v slovo Evropi, če bi se pridružila »boljši in močnejši šanghajski peterki«, kakor vztrajno pravi organizaciji SCO, so njegovo izjavo razumeli kot oportunistično šalo in svojevrsten kompliment ruskemu in kitajskemu vodstvu, ki pravzaprav vodi to varnostno organizacijo.
Toda vse odkar je Kitajska takoj po neuspešnem državnem udaru v celoti podprla Erdogana in ni niti za trenutek podvomila o tem, da je Ankara upravičeno močno udarila po vseh osumljencih za poskus strmoglavljenja avtoritativnega voditelja, ter se je ponujala kot »prijatelj v težavah«, je postajalo čedalje očitneje, da ideja o turškem članstvu v SCO ni samo stilna figura v besednjaku turškega predsednika, ampak ideja, o kateri Kitajci resno razmišljajo, ko premišljujejo o morebitni smeri širitve te organizacije. Pogoji za uresničitev ideje so postali še ugodnejši, potem ko so se odnosi med Erdoganom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom izboljšali po zrušenju ruskega letala ob sirski meji. Turčija in Rusija bi resda morali še veliko storiti, da bi spet vzpostavili resnično medsebojno zaupanje, vendar je očitno, da so že samo nove možnosti, ki se ponujajo za upiranje Zahodu in njegovemu varnostnemu mehanizmu, dovolj zanimive za vse strani, da so pripravljene razmišljati o nadaljnjih konkretnih korakih.
Tri oblike zla
Medtem ko je tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang v ponedeljek novinarjem pojasnjeval, zakaj so optimistični glede sprejema Turčije v SCO, je opozoril, da je temeljna naloga te organizacije boj proti »trem oblikam zla« – terorizmu, ekstremizmu in separatizmu. In tako Peking kot Ankaro, je povedal, skrbijo prav ti pojavi na njunih ozemljih. Kitajska je torej na skrivaj upala, da bo Turčija pripravljena potrditi, da so njene težave s Kurdi enake kitajskim težavam z Ujguri. Azijska sila bi tako precej lažje osamila etnično manjšino, ki jo obtožuje terorizma, ekstremizma in zlasti separatizma. Predvsem zato je Kitajska pripravljena ponuditi roko Erdoganu. Politično vodstvo v Pekingu namreč ne bi hotelo vznemirjati Evropske unije, vendar je ena njegovih prednostnih nalog vzpostaviti popoln nadzor nad avtonomno pokrajino Xinjiang, pri tem pa mora nujno upoštevati odnose s Turčijo.
Ujguri so, naj spomnimo, muslimanski narod, ki izvira iz turške skupine narodov, večina pripadnikov tega naroda pa živi v Xinjiangu (tam jih živi približno 10 milijonov, nekaj sto tisoč jih je v Kazahstanu in okoli 50.000 v Kirgiziji). Odnos kitajske oblasti do Ujgurov, med katerimi jih nekaj res zagovarja odcepitev od Kitajske in obnovo Vzhodnega Turkestana, je že dolgo sporna točka med Pekingom in Ankaro. Tik preden je Erdogan lani obiskal Kitajsko, so Istanbul pretresali številni protesti, ljudje so sežigali kitajske zastave pred konzulatom LR Kitajske, napadli so tudi kitajsko restavracijo.
Kljub temu se je turški predsednik takrat odločil, da bo dal odnosom s Pekingom prednost pred ujgurskim vprašanjem, in je Ujgure opisal kot »prijateljski most med Turčijo in Kitajsko«. Tako so ta kamen spotike zavili v nevtralno embalažo, vse dokler se ni Erdogan znašel v podobnem položaju kot kitajsko vodstvo, ko je začel preganjati politične nasprotnike po neuspešnem udaru. Kitajska je v Ankaro takoj poslala namestnika zunanjega ministra in sporočila, da popolnoma razume represijo, ki jo izvajajo, »da bi ohranili stabilnost skladno z zakoni«, ter tako dejansko pozvala turškega predsednika, naj tudi on podpre podobne ukrepe, ki jih Peking sprejema v Xinjiangu, da bi dosegel enak cilj.
In ko so kitajski mediji ta teden objavili, da je oblast vsem prebivalcem Xinjianga konec oktobra ukazala, naj izročijo potne liste policiji, da bodo lahko potovali v tujino, samo če bodo zaprosili za dovoljenje, je Erdogan ostal brez komentarja. Peking je seveda trdil, da ukrep ne ogroža svobode gibanja »navadnih ljudi« in da je namenjen nadzoru nad »kriminalci ali ljudmi s sumljivimi kartotekami«. Ali se sploh lahko zgodi, da turški predsednik ne bi imel razumevanja za to odločitev po vseh ukrepih, ki jih je sprejel v svoji državi?
Strateška potrpežljivost
Toda Erdoganovo razumevanje za kitajske ukrepe lahko pojasnimo tudi kot strateško potrpežljivost. Najprej je treba vedeti, da sta na srečanju voditeljev držav skupine G20 v kitajskem mestu Huangzhou on in kitajski predsednik Xi Jinping podpisala tri pomembne sporazume o sodelovanju na področju energije, jedrske varnosti in izdajanja potrdil o varnosti hrane za zdravje. Kitajska bi namreč na vsak način rada pokazala Turčiji, kako pomembna je za njeno novo »svilno pot«, in gotovo ji je to pripravljena tudi dokazati s konkretnimi naložbami.
Erdogan za zdaj poskuša vzpostavljati ravnotežje tako, da nadomešča preostanek nezaupanja do Rusije z bližino s Kitajsko, in če se bo še naprej približeval organizaciji SCO, bo tako nastal strateški okvir nepričakovanega trojnega partnerstva med temi silami.
Seveda še naprej ostaja vprašanje, ali se bo Turčija res odpovedala približevanju Evropski uniji in izstopila iz Nata, da bi se pridružila organizaciji SCO. Za Kitajsko in Rusijo bi bila to velikanska politična pridobitev. Za Erdogana pa veliko tveganje. Ankete še naprej kažejo, da si očitna večina turških državljanov želi v Evropo. Ali pa se je treba sprijazniti s tem, da zdaj tudi ankete nikomur več nič ne pomenijo?
