Evropa snubi črno celino

Bruselj – Sinoči se je na Malti začel vrh z voditelji več kot tridesetih afriških držav o migracijah. »Več za več,« se glasi osnovna logika EU v sodelovanju za afriškimi državami na področju migracij in ustavljanja toka prebežnikov.

EU od afriških držav pričakuje večjo pripravljenost na sprejetje migrantov, ki v Evropi niso upravičeni do mednarodne zaščite.

Bolj ko bodo afriške države pripravljena na sodelovanje, več bodo dobile pomoči iz evropskih blagajn. S tem je mišljeno ustavljanje pretoka prebežnikov in sprejemanje vrnjenih prosilcev za azil. Praksa v zadnjih letih je pokazala, da le manjši delež Afričanov, ki bi morali zapustiti EU, res odide. V afriških državah pa menijo, da bi se bolj kot na vračanje, ki bi moralo biti prostovoljno, morali osredotočiti na zakonito priseljevanje.

To je skoraj nemogoče, saj Afričani praviloma ne dobijo vizumov. Tudi od dolgoletnih napovedih prizadevanj, da bi z izboljšanjem položaja v državah izvora odpravljali vzroke za izseljevanje, na koncu ni bilo veliko koristi. Osrednja težava je, da številne evropske obljube niso bile izpolnjene. Članice glede posebnega sklada, za katerega je Bruselj namenil 1,8 milijarde evrov, ne uresničujejo več zaveze o zagotovitvi enakega zneska.

Pritok iz Libije se je zmanjšal

Po velikih tragedijah pred libijsko obalo letos spomladi je begunski tok iz Afrike vsaj nekoliko ustavljen. Na glavni smeri čez osrednje Sredozemlje, predvsem iz Libije v Italijo, se je pritisk zmanjšal. Po podatkih Frontexa se je število ljudi, ki so oktobra prišli v Italijo v primerjavi z letom prej za polovico zmanjšalo na 8500. To pripisujejo predvsem pomanjkanju ladij za tihotapljenje. V desetih mesecih letos skupno število znaša 140.000 ali za 15.000 manj kot v istem obdobju lani. Nevladne organizacije kritizirajo EU, ker se osredotoča le na zapiranje meje in vračanje beguncev. V njihovih očeh je nesprejemljivo, da bi se razvojna pomoč uporabljala kot vzvod za ustavitev begunskega toka.

Med bolj konkretnimi ukrepi, ki so na mizi v Valletti, so prizadevanja za lažja finančna nakazila Afričanov, ki živijo v tujini, v njihove domovine. Unija hoče v sodelovanju s podjetji, ki opravljajo transakcije, zagotoviti znižanje njihovih stroškov. Nakazila iz Evrope so pomembna, saj so po vrednosti skoraj primerljiva z razvojno pomočjo. Unija in njene članice namenijo za neposredno pomoč okoli 20 milijard evrov. Eno od žgočih vprašanj je tudi njihova nesmotrna poraba.

Veliko denarja iz evropskih blagajn namreč ponikne v kanalih korupcije. Evropske države pod varčevalnim pritiskom tudi zmanjšujejo pomoč. Zaradi položaja med begunsko krizo pa postajajo njihovi sogovorniki diktatorski režimi.