Tiskane izdaje
Bogotá − Pomembna akterka kolumbijske državljanske vojne, revolucionarna oborožena skupina FARC-EP, se bo dokončno razorožila 27. junija, danes sporoča latinskoameriška televizijska mreža Telesur s sedežem v Venezueli. Kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos je ob začetku tretje faze razorožitve, ki jo nadzirajo Združeni narodi, dejal, da je ta ključna za »utrditev miru v državi«, ki jo je državljanska vojna slabila več kot petdeset let.
Uradno poročilo o zaključeni drugi fazi predaje orožja so Združeni narodi objavili v petek. Sporočili so, da je FARC-EP predal 60 odstotkov orožja, v tretji fazi pa pričakujejo izročitev preostanka. Do zdaj se je razorožilo 5800 pripadnikov skupine, ti se zdaj vračajo v vrste civilistov. Po lani sklenjenem mirovnem sporazumu je sledilo preoblikovanje FARC-EP, člani pa bodo na političnem parketu Kolumbije odslej prisotni v okviru politične stranke.
Uničujoča desetletja kolumbijske vojne
Kolumbijska državljanska vojna je zahtevala več kot 260.000 življenj, na desettisoče ljudi je še vedno pogrešanih, več kot šest milijonov ljudi pa je razseljenih, so statistike BBC zgovorne same zase. Oborožene sile FARC-EP so bile uradno ustanovljene v šestdesetih letih dvajsetega stoletja po tem, ko je bilo na stotisoče kolumbijskih kmetov pregnanih iz lastnih posesti zaradi uvajanja latifundij, velikih kmetij, namenjenih masovnim proizvodnjam poljščin. Na vrhuncu svojega delovanja ob prelomu tisočletja je FARC-EP štela prek 20.000 bojevnikov, ki so se v boju zoper kolumbijsko vojsko, paravojaške skupine desnice in narkomanske kartele posluževali tudi gverilskih taktik.
Zametki oborožene skupine segajo v prvo polovico dvajsetega stoletja, v obdobje tako imenovane La Violencie med letoma 1948 in 1958. Ta čas je zaznamoval boj za oblast med konservativno in liberalno stranko, v katerem so bile udeležene paravojaške skupine liberalne, konservativne in komunistične stranke. Organizacija FARC-EP, ki je kmalu zaslovela kot največja paravojaška enota, je sprva veljal za oboroženo krilo komunistov. A se je stranka v luči rastočih nesoglasij z enoto oboroženemu boju dokončno odpovedala leta 1993. Vzpon in delovanje FARC-EP je treba umestiti tudi v kontekst hladne vojne, saj je splošno znano, da ideološka nesoglasja niso obšla niti latinskoameriške celine. Posledično se je FARC-EP znašel na seznamu terorističnih organizacij Čila, Kanade, Kolumbije, Evropske unije in ZDA. ZDA so boj uradne Bogote s paravojaškimi enotami tudi finančno podprle. Po drugi strani pa je boj oborožene frakcije užival veliko podporo sosednje Venezuele.
Na poti do miru
Lanskoletni mirovni sporazum med kolumbijskimi oblastmi in FARC-EP je zagotovo korak v pravo smer na poti do miru v Kolumbiji, ki jo poleg nasilja in nadaljnjih oboroženih konfliktov z gverilskimi skupinami (med njimi ELN, ki navdih išče v kubanski revoluciji) pestijo tudi množična brezposelnost, neenakost med prebivalstvom in korupcija. Mirovni sporazum je bil dosežen po obsežnih ofenzivah kolumbijskih oblasti, ki so se začele 2002 pod taktirko predsednika Álvara Uribeja in ki so oslabljeni FARC-EP prisilile v pogajanja. Kolumbijski predsednik Santos je sklenitev mirovnega procesa kljub dejstvu, da so Kolumbijci mirovni sporazum s FARC-EP zavrnili na referendumu, označil za enega najbolj učinkovitih v zgodovini sorodnih procesov. Mirovni sporazum mu je prinesel tudi Nobelovo nagrado za mir.
