Tiskane izdaje
--- Fidel Castro je Kubo vodil vse do leta 2006, ko je napovedal svoj umik in dve leti pozneje tudi dokončno predal oblast svojemu bratu. Leta 2008 je naš nekdanji dopisnik s Kube Tone Hočevar pisal, da je šele Fidel Castro Kubo zares postavil na zemljevid sveta. Danes se Kuba hitro spreminja, konec leta 2014 je z ZDA začela pisati novo poglavje. Znova objavljamo portret Fidela Castra, ki je bil v Sobotni prilogi prvič objavljen februarja 2008. ---
Še pred tednom se je zdelo pomembno, da je Fidel Castro, ki je mit, legenda, mesija in hkrati trdi vladar, tudi krvavi samodržec, izšel iz premožne družine, da je bil v kubanskih razmerah pravzaprav španski aristokrat, da so ga izbrano šolali jezuiti v najbolj prestižnem kolegiju na otoku, da je nagnal komuniste in se pozneje polastil njihovega imena, vladal pa pol stoletja. Dlje kot kdorkoli pred njim kjerkoli na svetu. Angleška kraljica bi ga prekašala samo, če bi res vladala. Pri tem si je zagotovil skoraj svetniški sij, podobno kot pred njim Ernesto Che Guevara - tudi po Castrovi, še bolj pa po ameriški zaslugi.
Veliko občudovalcev ima Fidel Castro po vsem svetu. Veliko je takih, ki so Kubo kot turisti celo obiskali, pa vseeno verjamejo, da se na rajsko lepem otoku cedita med in mleko, da je tam in samo tam poskrbljeno za vse. Marsikaj je tudi res, šole so (bile) dobre, zdravstvo je delovalo brezhibno; zdaj je venezuelski samodržec, Fidelov občudovalec in podpornik Hugo Chavez najboljše kubanske učitelje in zdravnike razvozil po svetu, tam so manj nezadovoljni, napetost na Kubi pa zaradi tega manjša.
Foto: Roberto Salas/Prensa Latina/AP
Danes, po gledališki predstavi, ki je imela naslov Fidel je odstopil in ji je nasedel ves svet, postaja pomembno samo še to, ali je v Castrovi strašni in mogočni senci lahko zrasla vsaj trava, ali je kje kdo, ki lahko stori karkoli, ne da bi izgovarjal Fidelove misli, zavedajoč se krute resnice, da zunaj Fidelove pravljice ne pomeni nič.
Bolj kot sedemurni Castrovi govori, med katerimi so poslušalci velikokrat omedlevali na vročem soncu, celo bolj kot njegovo s puškami opremljeno izvažanje ideologije po svetu, največkrat za denar iz Moskve, so danes bistvena vprašanja, ali bodo lahko Kubanci, ki so se v veliki večini rodili po Castrovem udaru, vse življenje pa vpijali in sprejemali eno samo religijo, ki jo je Fidel krstil za Revolucijo, sposobni postaviti na noge, začeli delati, živeti, misliti. Ali sta Fidelov represivni aparat in dobro izurjena kubanska vojska, ki sta bila pol stoletja deležna največjih privilegijev, sposobna postopno dovoliti besedo še komu drugemu, ne da bi pri tem tekla kri.
Da se je Fidel Castro po pol stoletja odpovedal oblasti in sestopil s prestola, na katerem je bil bolj božanstvo kot politik, je bilo zapisano na naslovnicah vseh časnikov po svetu, s to novico so se te dni začela poročila vseh televizij in radijskih postaj. Samo vsega hudega vajeni Kubanci so nejeverno umolknili in na prvi strani edinega kubanskega časnika Granma prebirali pismo, ki naj bi bilo politično slovo njihovega vrhovnega poveljnika. Zanje se ni nič spremenilo že tedaj, ko je Fidel julija predlani zbolel in začasno prepustil vajeti svojem bratu Raulu. V resnici se ni nič spremenilo niti s pismom v Granmi, ki je začasnost spremenilo v stalnost in večnost.
Zapori so ostali polni političnih zapornikov, gospodarstvo sploh ne deluje, ker je tudi po pismu še vedno greh delati in proizvajati, kajti s tem bi lahko kdo celo obogatel. Sladkorja, ki je bil nekoč kubanska zastava, ne pridelajo niti toliko, da bi letos zmogli brez uvoza. Več kot sto zastarelih predelovalnic sladkornega trsa, zgrajenih že zdavnaj pred njegovim prihodom na oblast, je dal Fidel kar zapreti, ker mu ni prišlo na misel, da tam sproti poskrbijo tudi za elektriko, ki jo porabijo okoliške vasi. Nenehni električni mrki kajpak ne prizadenejo ne njega, ne njegovega dvora in tudi ne njegovih vojakov.
Foto: Kubanski arhivi/AFP
Kubanci, vsaj tisti, ki jim možganov niso do konca sprali s pravljicami o vsemogočni Revoluciji, so na tihem prepričani, da Fidela sploh ni več med njimi. Hkrati se zavedajo, da je povsod navzoč, pa naj bo živ ali pa ne. Njegov brat Raul je bil njegov namestnik od leta 1953, ko sta veleposestnikova sinova prvič poskusila izvesti prevrat, pa jima je spodletelo. Kubanska vojska in represivni aparat sta Raulovo delo. Vojski je izposloval toliko privilegijev, da jo je hudo prizadelo že takrat, ko so se morali sto tisoči častnikov in vojakov vrniti iz Angole in drugod iz Afrike ter se odpovedati devizni plači, pravici do stanovanja, avtomobila in še marsičemu.
Tudi če se bo 76-letni Raul Castro lotil sprememb, reform ne bo moglo biti niti za gram več kot bo dovoljeno in predpisano. Represivni aparat, ki je kot hobotnica razpreden po vsej deželi, vsako minuto meri utrip, pri tem pa najbolj pazi, kaj ljudje mislijo prav o njih, doušnikih in čuvajih sistema, prvih žrtvah v trenutku, ko bi bilo ljudem vsega dovolj.
Represivni aparat ima v pol stoletja na vesti toliko življenj, da ni mogoče pričakovati milosti, ko se bo nekega dne kaj obrnilo. Povsod slavljeni revolucionar, zdaj že skoraj svetnik Che Guevara je svoje obračunavanje z nasprotniki revolucije že v šestdesetih letih prepustil domačim strokovnjakom, pravnik Fidel pa je znal poskrbeti, da nikogar niso usmrtili brez sojenja, pa četudi je trajalo samo nekaj minut.
Fidel Castro ne glede na sestop z oblasti še vedno vlada, pa naj bo živ ali ne, naj bo predsednik in vrhovni poveljnik ali pa bolnik na strogo skritem koncu otoka. Kubanci nikoli niso vedeli, kje živi. Vladal bo še toliko časa, kolikor bo njegovemu bratu Raulu in njegovim sodelavcem uspevalo ljudem slikati podobo Revolucije in se bodo Kubanci zaradi strašnega represivnega aparata bali izreči tisto o cesarjevih novih oblačilih.
Kuba je v resnici majhen, rajsko lep, gospodarsko pa pravzaprav nepomemben otok v Karibih. Za Špance je bil kraj, kjer so živeli aristokrati, kamor so bogastvo nosili, niso ga izropali. Nobeno špansko kolonialno ozemlje ni bilo tako razvito kot Kuba. Za Američane je bila Kuba bordel in igralnica, vendar tudi tehnološki poligon. Kubanci so imeli avtomobilske ceste in televizijo, ko se nam o tem še sanjalo ni. Kubo so nekoč primerjali s Kanado in ZDA, ne s Haitijem ali Bolivijo kakor zdaj.
In vendar je Kubo šele Fidel Castro zares postavil na zemljevid sveta. Zdaj je sicer spet bordel kot nekoč, ampak Fidel je vmes zagotovil, da imajo tudi prostitutke univerzitetno diplomo.
***
Preberite še
• Arhivski blog Svet in posvetno, v katerem je Tone Hočevar avgusta letos analiziral položaj na Kubi in Castrov vpliv v času praznovanja njegovega 90. rojstnega dne.
• Analizo naše sodelavke Zorane Baković o kitajsko-japonskem naložbenem prerivanju na komunističnem otoku v Karibskem morju.
•Poglejte tudi fotogalerijo Castrova Kuba.
