Tiskane izdaje
»Nobenih velikih pričakovanj ne gojim,« je pred vrhom sedmih industrijsko najmočnejših držav, ki bo konec tedna na gradu Elmau na Zgornjem Bavarskem, v intervjuju za DPA dejal nekdanji, že 96-letni nemški kancler Helmut Schmidt. Po njegovem bi bilo pozitivno znamenje že to, če šefi zahodnih držav in vlad zaradi ukrajinske krize ne bi več kar naprej »prilivali olja na ogenj«.
Izjave ostarelega nemškega kanclerja, češ da povsem razume ruskega predsednika Vladimirja Putina, »pri katerem je jasno videti, da se čuti ponižanega, ker Zahod njegovih stališč ne jemlje dovolj resno,« so celo v gostiteljici bližnjega vrha G7, ki ni ravno nenaklonjena dogovarjanju z Rusijo, sprožile burne polemike. »Stari kadeči se dimnik, ki ga je povozil čas, bi se moral že zdavnaj umakniti iz javnosti,« je za verižnega kadilca Schmidta, ki si mirno prižge cigareto tudi med televizijskim intervjujem, v Spieglovem komentarju zapisal Stefan Kuzmany. Putin, ki je pred kratkim na podobne evropske ukrepe odgovoril tako, da je 89 politikom iz EU prepovedal vstop v Rusijo, si po mnenju komentatorja res ne zasluži, da bi mu na gradu Elmau »razprostrli rdečo preprogo«, tarnanje evropskih gospodarstvenikov, češ kakšne probleme da imajo zaradi embarga, »pa bi bilo pametno preslišati«.
Na podobno pikre pripombe, češ da je ruskega predsednika mogoče samo s silo pripraviti do sodelovanja z Zahodom in do drugačnega ravnanja v Ukrajini, so pred vrhom G7 naletele tudi nekatere druge podobne razlage »zrelejših« (beri: starejših, izkušenih in ne več v vsakodnevno politiko vpetih) evropskih politikov, ki vidijo dlje od ukrajinske krize in Evropo opozarjajo, da bi se bilo treba z Rusijo pogovarjati, dogovoriti in urediti probleme, ne pa v nedogled zaostrovati sankcije in celo vojaško stopnjevati napetosti. Najmanj v Bruslju bi moralo biti večini politikov jasno, da velik del evropskega gospodarstva čuti resne posledice embarga in da bi cela vrsta članic EU, med katerimi je tudi Slovenija – Krim in Ukrajina gor ali dol – najraje takoj opustila sankcije in znova veselo poslovala z Rusijo. Podobno kot to kljub krizi, vojaškim grožnjam in drugačnim napotkom, ki jih Združene države dajejo Evropejcem, menda veselo počno velike ameriške korporacije.
Podaljšanje sankcij?
Kako se bo Evropa v svojih odnosih z Rusijo odzvala še ta mesec, ko bo treba na vrhu EU med drugim odločati tudi o podaljšanju sankcij, je zato povsem negotovo. Da bi jih Bruslju uspelo omiliti, je skorajda nemogoče pričakovati, da bi si jih upal zaostriti, pa prav tako. Ukrajinska kriza je namreč povsem po neumnem obtičala v nekakšni brezizhodni situaciji, ki je z nadaljnjim zaostrovanjem očitno ni več mogoče rešiti. Z ignoriranjem in izključevanjem Rusije iz kluba industrijsko najmočnejših držav pa tudi ne.
Nasprotno, trdijo tisti, ki podobno kot še en bivši nemški kancler Gerhard Schröder opozarjajo, da Evropa v tem primeru ravna povsem neprimerno, kajti »Rusija ima alternative za Evropo, Evropa pa jih nima«. Evropska prihodnost je namreč po njegovem »mogoča samo z Rusijo«.
S tem se strinjajo celo tisti, ki sicer zagovarjajo trdo politiko do Putina, a hkrati sami opozarjajo, da izključitev Putina iz G8 samo krepi njegove pozicije v Rusiji. Ukrajinska kriza je namreč nastala zato, ker je Zahod z Natom hotel prodreti povsem do naših meja, mi pa smo se temu uprli, se glasi logičen odgovor Kremlja. Ne marajo nas, nobenega spoštovanja nimajo do naših legitimnih interesov, niti našega predsednika ne jemljejo resno, izsiljujejo nas, so torej odgovori, ki Putinu doma samo koristijo. Še več, notranjepolitično ga delajo nenadomestljivega, hkrati pa mu na mednarodnem odru celo onemogočajo, da bi popustil na pritiske Zahoda, tudi če bi to hotel.
Brez Rusije ne bo šlo
Stari nemški kanclerski maček Helmut Schmidt ima torej pri vseh svojih političnih izkušnjah kljub vsemu prav. Zaostrovanje zaradi Krima in Ukrajine, pri katerem največje breme in škodo nosi prav Evropa, je z evropskega vidika povsem neproduktivno. Kajti problemi v po površini največji evropski državi po Schmidtovem prepričanju ne za Putina in tudi ne za Obamo v nobenem primeru niso razlog, zaradi katerega bi se bilo smiselno spustiti v vojno. Lahko pa povzročijo dolgoletne hude težave v medsebojnih odnosih, ki jih bo čutila predvsem Evropa in ki bodo ovira tudi pri reševanju številnih veliko pomembnejših svetovnih problemov.
Zavedati se je namreč treba, kot opozarja tudi veliko drugih poznavalcev razmer, da ima večina težav, ki so tako očitno in vsem na očem izbruhnile v ukrajinski krizi, svoje prave korenine povsem drugje, in da je na svetu še veliko usodnejših problemov, ki so, tako kot podnebne spremembe, terorizem, širjenje jedrskega orožja ali vojne v Siriji, Iraku in na celotnem Bližnjem vzhodu, tako rekoč nerešljivi brez sodelovanja Rusije. Svet je namreč vse bolj prepleten, opozarjajo »politični starci«, ki menda ne razumejo več, kako se vrti, zato ne prenese več blokovskih hladnih vojn.
Ob vseh očitkih, da ga je že zdavnaj povozil čas, bi zato kazalo omeniti še en odgovor Helmuta Schmidta. In sicer na vprašanje, ali bližnji vrh G7 brez Rusije po njegovem sploh še odseva duha časa. »Vsaj toliko sodoben bi lahko bil,« je odgovoril nekdanji kancler, »da bi v skupino najmočnejših ob Rusiji nujno povabili tudi Kitajsko, še bolje pa bi bilo, če bi bile vključene vsaj še Brazilija, Južna Afrika in Indija.«
