Tiskane izdaje
Kitajsko vodstvo je dolgo čakalo na to, da Evropejci vzkliknejo stavek, ki ga je ob prejšnjem koncu tedna izgovorila nemška kanclerka Angela Merkel: »Vzeti usodo v svoje roke.« Ko bo kitajski premier Li Keqiang v sredo pripotoval najprej na obisk v Nemčijo, nato pa bo naslednja dva dneva preživel v Bruslju na vrhunskem srečanju Evropske unije in Kitajske, ga bo najbolj zanimalo eno vprašanje: ali bodo Evropejci za projekt izgradnje lastne usode najeli kitajske graditelje?
Bolje povedano, ali bo evropsko obračanje stran od ZDA hkrati pomenilo širši pogled na Vzhod, večjo odprtost za kitajske naložbe in tesnejše partnerstvo med staro celino in Osrednjim cesarstvom pri ohranjanju trenda globalizacije?
To bo Lijev tretji obisk v Berlinu, odkar je pred štirimi leti prevzel vodenje osrednje vlade, in 19. vrhunsko srečanje med EU in Kitajsko, odkar se je v skladu z bruseljsko »novo azijsko strategijo« leta 1998 odprlo še to izhodišče za krepitev vsesplošnih odnosov.
Ob obisku Lija Keqianga v Berlinu. Foto: Odd Anderson/AFP
Tokrat se bodo kitajski premier na eni strani in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker ter predsednik evropskega sveta Donald Tusk na drugi strani sestali v še posebej pomembnem trenutku. Tako Kitajska kot EU morata namreč preoblikovati svoje odnose z Ameriko, to pa pomeni, da morata nujno preoblikovati tudi svoje vzajemno partnerstvo.
Strateški trikotnik med Washingtonom, Brusljem in Pekingom, ki naj bi pomenil tri oporne točke prenovljene svetovne ureditve, se še vedno zdi neuresničljiv. In čeprav je želo predsednika Donalda Trumpa v tem trenutku na videz nekoliko mehkejše do kitajskih kot do evropskih voditeljev, se kitajsko-ameriški odnosi postopoma zaostrujejo med nevralgičnimi točkami, kot so Severna Koreja, Vzhodno in Južno kitajsko morje, ki so potencialno še veliko bolj obremenjene z vnetljivimi vprašanji, kot je to mogoče trditi za razmajano čezatlantsko zavezništvo. Evropa in Amerika se lahko bolj odkrito ali bolj srdito prepirata. Kitajska in ZDA pa se lahko znajdejo v manjšem ali večjem, neposrednem ali posrednem oboroženem spopadu.
Pa vendar, če je Trump skupni (negativni) imenovalec v odnosih med EU in Kitajsko, to še zdaleč ne pomeni, da ju bo to povezalo v tesnejše partnerstvo. »Vzeti usodo v svoje roke« oziroma, povedano z drugimi besedami, misliti s svojo glavo in upoštevati interese lastne Unije, lahko pomeni, da se v evropski besednjak vračajo pojmi, kot so človekove pravice, ki so bile dolgo zapostavljene, in to včasih prav zaradi tega, ker je azijska sila Ameriko sprejemalo kot svoj alter ego, tako da je posamične evropske države zlahka izsiljevala z neuradnimi, a zelo otipljivimi gospodarskimi sankcijami, s katerimi se je maščevala za srečanja s tibetanskim dalajlamo ali za izkazovanje spoštovanja disidentu in Nobelovemu nagrajencu Liu Xiaoboju.
V dialogu med EU in Kitajsko bo tokrat zagotovo veliko obljub v zvezi z izvajanjem pariškega podnebnega sporazuma, poleg tega pa se bo velikokrat omenjala obojestranska opredelitev za nadaljevanje globalizacije.
Nekdanji generalni sekretar ZN Ban Ki Mun, kitajski predsednik Xi Jinping in nekdanji ameriški predsednik Barack Obama ob skupni ratifikaciji pariškega sporazuma. Foto: How Hwee Young/AFP
Sicer pa to, da se znova spregovori o človekovih pravicah, nalaga že sama simbolika datuma. Letošnje vrhunsko srečanje bo namreč potekalo le dva dneva pred 28. obletnico pokola na Trgu nebeškega miru in za EU je ponovno oživljanje spomina na to tragedijo bistvenega pomena, pa ne zaradi tega, da bi Kitajsko kaznovala z neprijetnimi spomini na ubite študente in meščane, temveč zato, da bi samo sebe vprašala, kam se pomika ta antiliberalni del Evrope in mar v resnici tudi na naši celini in celo znotraj Unije obstajajo ljudje, ki so prepričani, da je pokol edino zakonito sredstvo za to, da se državne interese obrani pred lastnimi državljani.
Prav zaradi tega, ker so se kitajsko-evropski odnosi izmuznili iz trikotnika, na katerega enem koncu je bila do zdaj Amerika – v minulih nekaj letih so njeno ravnanje ves čas navajali kot opravičilo za kitajsko kršenje človekovih pravic –, mora zdaj EU nekoliko drugače določiti »strateško« partnerstvo s Pekingom. Brez človekovih pravic bo namreč le to za vedno ostalo neenakopravno, ves čas se bo nagibalo na stran kitajskih interesov in vnašalo neznosno meglo v pravni vidik evropsko-kitajskega sodelovanja. Kajti kako se lahko Evropejci pritožujejo zaradi tega, ker je kitajski trg bistveno manj odprt za njihove družbe kot obratno, če bodo ob tem, da je Liu Xiaobo še vedno v zaporu zaradi svojega programa politične liberalizacije, še naprej zamahovali z roko?
Bližnje vrhunsko srečanje v Bruslju se bo kot vsa dosedanja začelo od posledic, ne pa od vzrokov obstoječega stanja, v katerem ima EU v izmenjavi s Kitajsko za okoli 200 milijard evrov trgovinskega primanjkljaja in v katerem kitajska vlada ne kaže kaj dosti pripravljenosti za to, da bi svoj trg dejansko odprla za evropske izvoznike in vlagatelje.
Na seznamu Svetovne banke, iz katerega je razvidna odprtost držav za tuje posle, se je Kitajska v letu 2016 uvrstila na 84. mesto, in to takoj za Saudsko Arabijo, v poročilu OECD o restrikcijah, s katerimi se v posamičnih državah srečujejo tuje naložbe, pa je azijska sila na predzadnjem mestu. Vse to so okoliščine, na katere mora EU še kako računati.
Kot »korenček« na koncu palice ostaja nedokončani vseobsegajoči sporazum o naložbah, za katerega je Kitajska zelo zainteresirana. Zanj je seveda zainteresirana tudi EU, vendar pa ima svoje pogoje. »To ni poštena konkurenca ali poštena trgovina, saj je igrišče nagnjeno v nasprotno stran, hkrati pa obstajajo še dumpinške cene in državne subvencije,« je potarnala Cecilia Malmstrom, komisarka za trgovino EU, in opozorila, da bo morala Kitajska jasno pokazati, da ostaja na isti liniji, o kateri je pozimi v Davosu govoril predsednik Xi Jinping, ko se je ponudil za novega voditelja globalizacije.
Kitajski premier bo seveda trdil, da je linija začrtana in da gre za dobro smer, da reforme že potekajo, (gospodarski) pas in (svilna) pot pa sta že razprostrta med Vzhodom in Zahodom. Vendar pa mora biti ključna beseda svoboda. Trga in seveda – posameznika.
